Četrtek, 31. 7. 2008
bruc
* Modey Lemon se po treh letih mirovanja vračajo s svojim četrtim studijskim albumom. Na prelomu tisočletja se je na sceno izstrelila bluesovska rock dvojica iz Pittsburgha, bobnar Paul Quattrone in kitarist Phil Boyd. Ko se je dvojcu pridružil še Jason Kirker, se je njihova godba pričela temeljito spreminjati. V njihovem izražanju je bilo vse več efektov, eksperimentiranja, značilnih »moog« vložkov in zgoščenega, temačnega rockovskega vzdušja. Bluesovse materije je bilo v njihovem pristopu čedalje manj.
Trio je uspel na svojem drugem albumu Thunder + Lightning uspešno preobraziti retro rockovske principe v sodobno, z garažnim rockom zasoljeno avtorsko godbo. Na njihovem predzadnjem albumu »The Curious City« je bilo garažnih rockovskih prijemov le še za peščico. Zgodba se je pričela preusmerjati v področje halucinacij, psihedelije, temačnega, naostrenega noise vzdušja.
Četrti album »Season of Sweets« predstavlja za razvoj ameriškega tria še korak dlje. Na tem albumu so dokončno opravili s kakršno koli povezanostjo z bluesom ali garažnim rockom. V ospredje se je dokončno izlila totalna psihedelija z močnim noise rockovskim pridihom. Elemente hrupnih izlivov so Modey Lemon uspeli prebosti z nekaterimi melodičnimi izleti, ki poskrbijo za dinamiko glasbene celote, vendar ji odvzamejo konceptualno enotnost.
Tudi zadnji album je zaznamovan z odločnim bobnarskim pristopom Paula Quattronea, ki skrbi za samosvojo temačno ostrino in s svojim mojstrskim slogom močno izstopa. Phil Boyd se ponovno posveča kitari in »moogu«, medtem ko je Jason Kirker v celoti prevzel naloge basista. Še na prejšnjem albumu se je kar veliko posvečal tudi kitari.
Fantje so se dokončno popolnoma osvobodili retro rockovskih principov, težke rockovske progresivnosti, ki jih je v preteklosti zadrževala v začaranem krogu. Oplemenitili so samosvoj glasbeni izraz, ki je dobil na albumu »Season of Sweets« svojo najbolj dorečeno in iskrivo zvočno podobo. Poigravanje s »funkoidnimi« ritmičnimi modeli dodobra popestri njihov ustvarjalni naboj, kar zelo nazorno predstavljata tudi skladbi »Ice Fields« in bolj pop melodično navdahnjena »Become a Monk«. Očitno je triu koristila družba bendov, ki delujejo pod okriljem inovativne založbe »Birdman«. Zvok trojice je sedaj kakšnim The Apes še veliko bolj soroden kot je bil na prejšnjem albumu.
Vendar to ni plošček, ki bi navdušil ob prvem nepozornem poslušanju. Gromke basovske linije Jasona Kirkerja so ob prvem zaznavnem stiku kar nekoliko moteče in skoraj destruktivne. Predirljivost številnih zvočnih efektov je na trenutke moreča. Številni ritmični prehodi, premeti, zaustavitve in ritmična pospeševanja delujejo v številnih primerih nekoliko preveč nergaško, kot da bi Modey Lemon želeli za vsako ceno dokazati svoje tehnično znanje. Vseh psihedeličnih elementov je na trenutke kar nekoliko preveč, tako da zna biti prvo poslušanje kar naporna izkušnja. Šele po večkratnem poslušanju postane glasbena izkušnja z Modey Lemon resničen užitek. Opraviti imamo namreč s sodobno rockovsko zasedbo, ki se ne boji eksperimentiranja.
Skladba »Milk Moustache« je favorit tega albuma. Tu pridejo vsi inštrumenti resnično do izraza. Prodoren rockovski izbruh, z izjemnim ritmom Paula Quattronea, s ponavljajočimi se elektronskimi vložki, ekspresivnimi kitarskimi linijami in dovršeno vokalno kontrolo Phila Boyda je energični vrhunec, ki bo navdušil ljubitelje sodobnih inventivnih kitarskih godb.
Na koncu lahko potegnemo črto in ugotovimo, da je album »Season of Sweets« še vedno obremenjen z določenimi vzponi in padci. Nihanja med trdnimi, izrazno močnimi skladbami in pop orientiranimi cvetkami so še vedno turbulentna. Albumu morda manjka le malo več stilske enotnosti. Čeprav je njihov noise rockovski psihedelični pristop dobil dostojno zvočno podobo, Modey Lemon v sebi še vedno skrivajo veliko ustvarjalnih rezerv, ki bi lahko dokončno navdušile v bližnji prihodnosti.
pripravil Brane Škerjanc