Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LAWRENCE ENGLISH: Kiri No Oto (Touch, 2008) (ponovitev 12. 8. '08 ob 10.00) (2877 bralcev)
Torek, 5. 8. 2008
goran



* Ambientalna glasba ustvarjalcem ponuja obilico manevrskega prostora, vendar je med njimi le malo tistih, ki znajo v tem prostoru poiskati nek nov osmišljen zvočni presežek. Vse preveč je takih, ki ta pojem izrabljajo zgolj kot krinko za brezizrazna milozvočja, s katerimi zbijajo vrednost celotnemu žanru. Podobno sicer velja tudi za druge prakse, toda v ambientalni glasbi je prag med žlahtnostjo in cenenostjo še precej bolj zabrisan. Razliko lahko pogosto naredi že sam nabor zvočnega materiala. Bolj kot je ta dodelan, večja je možnost, da glasba ne bo izzvenela prazno, kreiranje atmosfere pa v podrejen položaj potisne kompozicijski aspekt, dasiravno tudi ta ni zanemarljiv.

Brian Eno, oče te v sodobni glasbi najbolj razširjene izraznosti, je nekoč dejal, da mora ambientalna glasba združevati več nivojev pozornosti poslušanja in pri tem v ospredje ne sme potiskati enega samega. Obenem ne sme biti moteča, a mora intrigirati. Za ploščo ‘Kiri No Oto’ slednje povsem drži, je pa zvočna arhitektonika preveč dinamična (ali pa dramatična), da bi jo lahko poslušali zgolj kot glasbo za ozadje.

Lawrence English se z (mejno) avdiovizualno umetnostjo ukvarja že dobro desetletje, bolj ali manj redno piše eseje o umetnosti, najbolj pa je bržkone znan kot ustanovitelj prodorne avstralske eksperimentalne založbe Room 40. Tam objavlja dela tako cenjenih kreativcev, kot so Oren Ambarchi, Gregor Asch alias DJ Olive, Chris Abrahams, Philip Samartzis, Richard Chartier, Janek Schaefer in druge. Sodeloval pa je tudi z eminencami tipa Terry Riley, Keith Fullerton Whitman in Tetuzi Akiyama. Gre torej za izbrano druščino, ki praktično ves čas premika meje zvočne umetnosti, za nameček pa se je English z novim albumom podvrgel še pritisku verjetno najbolj legendarne založbe za ambientalno glasbo – britanskemu Touchu. Vpetost v sodelovanja s takimi kreativci po eni strani sicer gotovo pusti pozitiven vtis (denimo skozi izmenjavanje idej in medsebojno navdihovanje), po drugi strani pa se poveča pritisk okolice, ki seveda pričakuje nov presežek. Englishev interes za raznorodne zvočne prakse s skupnim imenovalcem ‘eksperimentalno’ je pri tem lahko le velik plus, kljub temu pa je njegova odločitev, da posname klasični ambientalni album, vsaj na papirju videti precej drzno.

Album ‘Kiri No Oto’ (v prevodu ‘zvok megle’) podobno kot večina njegovih albumov sloni na konceptu. Glavna ideja je skozi zvok preveden občutek izgubljenosti, ki se pojavi v ekstremno zamegljenih okoljih – denimo snežnih metežih ali ob burnem penjenju morja. Zaradi tega ne preseneča estetika, ki bi jo zlahka postavili nekam vmes med alpinsko-fjordovsko zvočnost Biosphere in krhke post-enovske dronaže. V frekvenčno bogatih in zgoščenih zvočnih plasteh poslušalec povsem izgubi orientacijo in se zlije z okolico. Med opazovanjem morja ali oblakov celo izstop iz fizičnega telesa ne bi smel biti presenečenje. Barvita, kontemplativna zvočnost (brez newageevskega kiča) te enostavno odzemelji in izgubiš se v bogatem zvočnem univerzumu, kjer iščeš povezave med življenjem, naravo in umetnostjo. Mističnost zvoka English vzpostavi skozi sprocesirano zmes okoljskih posnetkov (te je nabiral na Poljskem, Novi Zelandiji, Avstraliji in Japonskem) ter inštrumentalnih linij. Kolizija najdenih zvokov in akustike je v posameznih sekvencah bolj lucidno izpostavljena, spet drugje izvor posameznih zvokov ostane skrivnost, a dejstvo, da je Englishu uspelo najti pravo razmerje v prav vseh segmentih, je nezgrešljivo. Najlepši trenutki vzniknejo, ko začne zvočna sila pojemati in nastopi zatišje, v katerem na površje priplavajo krhke »popol vuhovske« melodije, ki ploščo ‘Kiri No Oto’ zaokrožijo v enega najlepših ambientalnih albumov zadnjih let.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>