Torek, 19. 8. 2008
Pina Gabrijan
* Danski elektronski glasbenik Lars Pellarin ali samo Pellarin je v letošnjem letu izdal album z naslovom 'Gundsø'. Plošča je izšla pri Pellarinovi lastni založbi Statler & Waldorf, ki je začela delovati v prvih letih novega tisočletja. Pellarin je sicer znan tudi kot član zasedbe Printer in kot polovica dvojca Pellarin & Lenler.
Gundsø je ime Pellarinovega domačega kraja, ki so ga v lanskem letu zavoljo reforme priključili k Roskildu - kraju, ki je bil do 15. stoletja prestolnica Danske. S tem je ime Gundsø dejansko izginilo in Pellarin je svoj letošnji album izdal kot poklon sedaj že izgubljenemu kraju svojega otroštva. Album 'Gundsø' nadaljuje s popolnoma enako obliko kot njegov predhodnik 'Athen' iz leta 2004. Tako se v kompaktni izdaji na njem znajde šest skladb in en video, na vinilni pa pristanejo zgolj štiri skladbe. Pa še oba nosita naslove po imenih krajev. Video je tako v prvem kot v drugem primeru prispeval Stefan Mylleager, član kreativne združbe Effekt, ki je poskrbel tudi za dizajn ploščka 'Gundsø'. Mastering pa je tokrat pripadel Stefanu Betkeju.
'Gundsø' otvori nežen uvod 'Over Fćlleden', kakor da bi hotel poslušalca zaviti v mehko meglo, ki se vije med danskimi fjordi. Album deluje kot prelivajoča se celota, vendar je pa v vsakem komadu bolj izpostavljen en aspekt njihove skupne narave. Tako so skoraj vsi komadi nekoliko zasanjani, vendar je 'Over Fćlleden' najbolj, skoraj vsi temeljijo na mantrični repeticiji, vendar je ta v komadu 'Iran' najbolj v ospredju, skoraj vsi so nekoliko dubiš, vendar je 'Vintappergården' daleč najbolj … in tako naprej. Kljub celovitosti albuma, pa verjetno vseeno med komadi s svojo energičnostjo najbolj izstopa 'Iran', ki ga poganjata orientalski napev in tribalistično bobnanje, v katerih organsko tkivo se iz ozadja zaganja zven jedrske dobe. Nasploh je veliko mantričnega ponavljanja, na katerega so nasnuti posamezni - tudi iz naravnega okolja vzeti – zvoki, ki vsak na sebi lasten način zavzemajo mesta na tej repeticijski platformi. Tako se narava neurejene pojavnosti zvokov poraja med njihovo nepričakovano prisotnostjo in odsotnostjo, saj se slednja ponudi kot možnost za igrišče drugega zvoka. Zaradi te poteze je izdelek lažje povezovati s spomini iz otroštva, saj sicer niti približno ne gre za kakšen razigran in veder umotvor, kakor bi mogoče šlo pričakovati.
Lars Pellarin morda z novim albumom res ni zaoral ledine, vendar gre kljub temu za zelo soliden intimni in predvsem nadvse iskreni spomenik kraju svojega otroštva. Če se že nove generacije otrok torej ne bodo mogle več igrati v Gundsu, pa bodo lahko, ko malo odrastejo, 'Gundsø' vsaj poslušale. Razen v primeru, da so njihovi starši Pellarinovi privrženci, pa je 'Gundsø' verjetno že danes del domače glasbene vzgoje.
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>