V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, smo se avtorji osredotočili na pomembnejše dogodke zadnjih dveh tednov v bližnji okolici. Ida je v celjskih galerijah prečesala skupinsko razstavo Podoba prostora, ki predstavlja nabor lokalnih umetnikov najrazličnejših profilov. Miha je obiskal galerijo Škuc, kjer se odvija projekt 50%, ki združuje protagoniste kolektiva sindikat in oblikovalsko skupino Ee. Tanja se je podala v galerijo Kapsula na razstavo z naslovom Pri zlatem stegnu avtorjev Nataše in Katje Skušek ter Mladena Stropnika.



V galeriji Škuc se je v 12. avgusta začel netipičen razstavno-performativni, umetniško-oblikovalski projekt z naslovom 50%, ki ga zaznamuje predvsem živa in vseskozi spreminjajoča se forma. To je nekakšen neprestani work in progress z nejasnimi rezultati, ki bodo 1. septembra dokončno obelodanjeni na zatvoritvi projekta in predstavitvi zaključne publikacije.

Projekt 50% se obrača predvsem na v galerijskem kontekstu dokaj zapostavljeno polje grafičnega oblikovanja. Le-to je poleg povsem komercialnih, klišejskih izdelkov podvrženo tudi izjemno kreativnim rešitvam, ki lahko bodisi stojijo kot samostojne rešitve bodisi dopolnjujejo širše zasnovane likovne, uprizoritvene ali glasbene projekte. Oblikovanje je v današnjem času postalo osnova ekonomskega sistema, njegove agresivne propagande in način prezentacije širšemu občestvu.

Vizualna polucija, ki jo sodobni človek doživlja v vsakdanjem življenju, je odločilno vplivala na sodobno družbo. Pri tem imajo prav tako ključno vlogo grafični oblikovalci, ki obdelajo praktično vsak izdelek, preden ta zaokroži med širšo javnost. Med množico dizajnerjev pa se jih najde bore malo, ki svoje avtorske vzgibe dojemajo tudi na drugačen, ne nujno profiten način. Skratka, v nepregledni srenji tega ceha funkcionirajo tudi protagonisti, ki uspevajo z veliko mero distance in samokritike razmišljati o svojem delu.

Tako poskuša projekt 50% predvsem izpostaviti vprašanja avtorstva znotraj polja grafičnega oblikovanja. V danem primeru so sodelujoči oblikovalci tudi avtorji vsebine in forme končnih izdelkov. To so katalogi razstave oziroma projekta, ki bodo ustvarjeni pred njegovim zaključkom in bodo odražali ustvarjalno razmišljanje avtorjev brez običajnih pritiskov okolja. V primeru tega projekta so ustvarjalci zavestno ostali brez ekonomskih, vsebinskih in časovnih pritiskov naročnikov, katerim se morajo običajno v veliki meri prilagajati. Stranka ima pač vselej prav.

V galerijskem prostoru je tako stacioniran tiskarski stroj, ki je donacija Univerze v Ljubljani in služi javnemu poteku celotne procedure ustvarjanja publikacije – tako tiskanja kot vezanja. Katalogi bodo avtorske stvaritve oblikovalske skupine Ee, ki jo sestavljajo Ajdin Bašić, Damjan Ilić, Ivian Kan Mujezinović, Žiga Testen in Mina Žabnikar. V sklopu projekta pa se bodo v galeriji Škuc zgodila tudi tri predavanja.

Prvo predavanje nosi naslov Nekaj izhodišč za zgodovinski oris grafičnega oblikovanja v Sloveniji, ki ga bo pripravila kustosinja za vizualne komunikacije Arhitekturnega muzeja v Ljubljani, Cvetka Požar. Naslednja predstavitev bo pripravljena iz strani Barbare Predan in nosi naslov Skušnjava po parafrazi Becketta – ni važno, kdo govori, nekdo je rekel ni važno, kdo govori – ali odsotnost avtorja, ki potrjuje njegovo prisotnost. Tretje predavanje z naslovom Ravbarji in žandarji: avtorsko pravo danes pa bo pripravila Maja Lubarda, pravna svetovalka Creative Commons Slovenia. Predavanja se bodo zgodila naslednji teden, v torek 26. in v sredo 27. avgusta, v prostorih galerije Škuc.

V zanimivo razmerje s to oblikovalsko skupino je postavljen kolektiv Sindikat, ki je najbolj znan po svojih živih didžej dogodkih, podkrepljenih z odlično vizualno podlago. Sindikat vsrkava vase popularno ikonografijo, se ukvarja s stereotipi in estetskimi merili današnje družbe in raziskuje diskoidno plesno dogajanje bližnje in daljne preteklosti v slovenskem prostoru.

Sindikat, ki ga zastopajo štirje posamezniki s partizanskimi imeni Delta Nu, CasioP, Dečko z vlečko in Emulgator, se je odločil za simbolično gesto in za razstavo v Škucu k sodelovanju povabil domačega fotografa Jožeta Suhadolnika. Slednji velja za enega najbolj doslednih sledilcev in dokumentaristov domačega glasbenega podzemlja, ob tem pa tudi plesne scene zgodnjih osemdesetih, ki se je najbolj vehementno razvijala v okviru legendarnega Diska FV v kleti bloka 4, v Študentskem naselju Rožna dolina.

Suhadolnik je ujel protagoniste Sindikata v zanimivih situacijah. Seveda gre za studijske fotografije, polne prikrite simbolike, ki so nepoznavalcu delovanja tega kolektiva dokaj nepoznani. Obiskovalci so vabljeni k svobodnim intervencijam v velike fotografske tapete, ki prikazujejo štiri protagoniste v značilno glamurozni luči. Izdelek slavnega fotografa tako prekrivajo komentarji obiskovalcev, ki na različne načine rišejo po plakatih, pripisujejo komentarje in slogane. S tem želijo člani skupine Sindikat opazovati in dokumentirati transformacijo lastnih podob v kolektivno delo obiskovalcev galerije.

Poleg svojih velikoformatnih podob je Sindikat postavil na ogled tudi sestavljanko video del oziroma majhen delček le-teh, ki se predvajajo ob remixih znanih popularnih komadov na plesiščih in klubih širom Slovenije. Video del v povezavi z glasbo tako nedvomno pomeni najzanimivejši in najkonkretnejši del postavitve. Gibljive slike se v nenehni repeticiji ukvarjajo s stereotipnimi medijskimi podobami, največ pa seveda črpajo iz televizije kot najbolj razširjenega in najvplivnejšega množičnega medija. Utrinki iz filmskih klasik, videospotov, televizijskih oddaj, poročil ali športnih prenosov v povezavi z diskoidno glasbeno podlago gradijo zanimivo sestavljanko kot odraz trenutnega, od vizualnih sporočil onesnaženega in z informacijami zasičenega časa.

Tako sta v galeriji Škuc predstavljena dva ločena projekta s samostojnimi poteki, kjer v primeru oblikovalske skupine Ee prepoznamo delo v nastajanju, pri Sindikatu pa popolno dekonstrukcijo že ustvarjenega, skrajno estetiziranega izdelka. Galerijski prostor poleg omenjenih izdelkov in objektov naseljuje še odlični in preprosti objekt Damjana Ilića.

To je z rožami opremljen napis všeč, ki ga avtor predstavi in problematizira kot najbolj stereotipno besedo za označitev estetskih sodb obiskovalcev galerij ali konzumentov oblikovalskih izdelkov. S časom rože venijo in odpadajo, skoraj istočasno pa se fotografske podobe Sindikatovcev spreminjajo iz všečne čistosti v neprepoznavno mineštro najrazličnejših sporočil. Skratka, če je bila razstava nekomu v samem startu všeč, mu ob koncu morda zaradi delne dekonstrukcije ne bo več.

Poleg tiskarskega stroja, ki ga občasno obišče sam tiskarski mojster in v sodelovanju z avtorji katalogov ustvarja končne izdelke, je v galeriji moč najti tudi za 50 odstotkov znižane artikle različnih domačih oblikovalskih kolektivov, ki v svojem delu ubirajo podobne smernice. To so umetniška skupina BridA, ki se za lastne potrebe in širše ukvarjajo tudi s tem segmentom dela, Saša Kerkoš & Natan, Sindikat, Stripburger, Zek in skupina Ee. Poleg tega pa bo v okviru 50% predstavljena tudi knjiga Jedermensch, ki sta jo koncipirala in oblikovala Ajdin Bašić in Žiga Testen. Ta publikacija pomeni dokončni zaključek projekta Jeder Mensch ist ein Kurator v Moderni galeriji, ki se je odvil med čakanjem na dolgo odlagano obnovo te nacionalne ustanove.

Projekt 50% je torej izjemno kompleksna prezentacija več segmentov dela in zanimiva prezentacija dela ustvarjalcev, ki ne sodijo nujno v kontekst likovne umetnosti v galerijskem prostoru. Projektu manjka predvsem medsebojne povezanosti sicer izjemno zanimivih delčkov, zlasti med videnim v galeriji. Skupini Ee in Sindikat ne kažeta nobene konsistentne medsebojne vezi, ampak zgolj parcialno predstavitev lastnega delovanja v povsem drugačnih kontekstih kot je to običajno. Vsekakor pa velja počakati na zaključek tega projekta, ki se bo ob slavnostni zatvoritvi zgodil v ponedeljek, 1. septembra.



Najnovejši projekt aktualnega dobitnika Nagrade Oho, Mladena Stropnika, ki je nastal v sodelovanju z Natašo in Katjo Skušek, nosi naslov Pri zlatem stegnu. Razstava nosi precej zgovoren naziv, ki že sam po sebi prinese v zavest vonj po mastnih in obilnih zalogajih, se je pred dvema dnevoma odprla v ljubljanski galeriji Kapsula. Kustosinja projekta Maja Škerbot je dela izbrala na podlagi sugestij umetnic in umetnika. Vsi se med seboj namreč zelo dobro poznajo, prej omenjena trojica pa si med seboj deli celo sorodstvene vezi, kar je eden izmed pomembnih detajlov na katerem bazira razstava.

Omenjena povezanost umetnici in umetnika zaznamuje najprej na povsem sociološkem nivoju. Med seboj se družijo in gostijo, svoja druženja pa največkrat dokumentirajo s fotografijami. Vsi so dobri kuharji. Kuhanje jih navdušuje, hrana pa fizično poteši in sprošča. Ko zastor pade in psiha začne delovati, na dan prodrejo obsesije. Družbeni kompleksi. Začne se skrivanje in umikanje v iracionalne svetove. Precej tipična zgodba številnih družin, ki počnejo zadeve na precej podoben način a s to razliko, da svoje pomanjkljivosti in strahove leta in leta uspešno skrivajo. Preoblačijo jih v razkošne obleke, jim nadevajo smešna imena in bolj ali manj potihoma trpijo, ker ne ustrezajo idealom, ki jih postavlja družba oziroma mediji.

Fenomen hranjenja oziroma poveza med hrano in umetnostjo, tako imenovani eat art ni novost, saj ga zasledimo že na primer pri Archimboldovih portretih plemičev iz 16. stoletja, ki so sestavljeni iz obilice sadja in zelenjave. Črto lahko povlečemo preko sodobnikov, Andyja Warhola, feministične umetnice Judy Chicago, Josepha Beuysa in drugih. Že bežen pogled na slovensko umetnostno sceno pa nam v spomin prikliče obredno klanje teleta v Galeriji Škuc Franca Purga, pa bolj simpatično oblačenje sadja in zelenjave Mateja Andraža Vogrinčiča in Vuka Æosića, z diskurzom telesnega pa se je pri projektu I (Be) eat Anorexia nazadnje ukvarjala tudi umetnica Antea Arizanovič.

In kaj je tako dobrega Pri zlatem stegnu, da se jih splača obiskati? Sicer majhne zmožnosti galerije so zapolnjene z dvema fotomontažama na steni. Da sta navdahnjeni s fenomenom kuharskih uspešnic je opaziti že na prvi pogled. Všečna fotografija torte ali pa če hočete slastno zapečenega piščanca je podkrepljena z receptom, ki daje vtis kot da je stresen iz rokava. Zraven je dodanih še par fotografij z družino in otroki, ki zaigrajo na noto nostalgičnosti in zagotavljajo uspeh. Tu je šibki člen Stropnik. Njegov želodec si namreč ne zna dopovedati, da prenažiranje ni zdravo. Sploh pa ni estetsko kaj šele in!

Ženski sta bolj sofisticirano naravnani. Katja Skušek v videu ponudi svoja zlata stegna. Z njima neprekinjeno potresuje kar gledalcu kaj kmalu prinese nasmeh na obraz, in zaloti se pri spraševanju: »So to vaje za izgubo kilogramov ali zgolj animacija, oziroma zbujanje pozornosti?« Brez dvoma, premalo rekreacije! Te še največ pokaže najstarejša v trojici. Nataša Skušek je Pri zlatem stegnu zadolžena predvsem za zbiranje in kopičenje predmetov. Te so njena obsesija. V videu jo vidimo kako si zlato mizico, sicer postavljeno ob vhodu v galerijo, naveže nase in jo povsod kamorkoli gre vleče s seboj. Tudi med izvajanjem naravnost akrobatskega plezanja po polžje zavitih stopnicah v hiši svojih staršev. S Katjo in Mladenom smo se o razstavi pogovarjali pred otvoritvijo v Kapsuli.


Intervju: Katja Skušek & Mladen Stropnik (09:17)



Za organizacijo likovnih razstav lokalnega značaja in predstavljanje umetniških del, ki nastajajo izven (v navednicah) »kulturnih centrov«, so bila in so v veliki meri še vedno odgovorna lokalna društva likovnih umetnikov. Žal so ta društva nekje na poti med moderno in postmoderno izgubila stik s časom. Danes pregovorno služijo bolj za ohranjanje tradicije in tako imenovane akademskosti, ki jo izrecno navajajo kot temeljno avtoriteto in sredstvo za legitimizacijo likovnih del. Sicer ne vedno, ampak pogosto dela niso likovno ustrezna, temeljijo na repeticijah in obrabljenih ter ne redko neutemeljenih raziskovanjih barvnih površin, njenih psiholoških učinkov in tako naprej.

V Celju so stvari precej drugačne. Čeprav se tudi tam čuti nek razkorak med generacijami, ta še zdaleč ni tako nepremostljiv kot v manjših krajih, iz katerih mladi umetniki trumoma bežijo v Ljubljano, Maribor ali v druga večja mesta. Med njimi in DLUL ali DLUM je seveda brezno medsebojnega nerazumevanja, vendar se jim ni nujno treba ukvarjati drug z drugim, ker obstaja nek prostor tako za ene kot druge. Vendar v Mariboru in Ljubljani ne moremo govoriti več o neki pripadnosti lokalni skupnosti, saj je ta sorazmerno heterogena. Stvari v Celju se torej zdijo precej boj povezane.

Rezultat te situacije ima svoje korenine že pri Celjskih konceptualistih v sedemdesetih, kot jih je poimenovala Nevenka Šivavec, kustosinja celjskega Likovnega salona. Velik vpliv pri oblikovanju celjske likovne scene imajo seveda z jasno vizijo opremljeni razstavni prostori Likovnega salona, ki je namenjen manjšim razstavam sodobne umetnosti. Galerija sodobne umetnosti je namenjena pregledom nekoliko bolj preverjenih umetnikov in večjim kuriranim skupinskim razstavam, Špitalsko kapelo pa uporabljajo za manjše intervencije, performanse, delavnice in druge eksperimente.

Vredno je omeniti tudi zunanje celice kot je Galerija Račka, ki naj bi bila namenjena vprašanjem erotike v sodobni umetnosti, ki na žalost ne deluje na redni bazi, čeprav je sama ideja zelo posrečena. Nenazadnje ima Celje pravcato umetniško četrt, ki jo je občina za razliko od Metelkove in Pekarne popolnoma legitimno namenila za ateljeje mlajših umetnikov. Celjske scene ne moremo spregledati tudi na širšem nivoju, saj mnogi umetniki, ki tam delujejo, redno razstavljajo izven lokalnega prostora, nekateri pa so priznani tudi v mednarodnih vodah.

Opisane razmere so pripeljale Alenko Domjan, umetniško vodjo Galerije sodobne umetnosti Celje, do ideje, da bi zaokroženo predstavila celjsko umetniško sceno. K sodelovanju je povabila še tri kustosinje, ki bodo v parih zasnovale dve zaporedni razstavi s skupnim naslovom Podoba Prostora – Situacija širšega celjskega prostora.

Prvi del razstave je bil na ogled do danes. Zasnovali sta ga kustosinji Petra Kapš in Mojca Puncer. Kapš sicer zelo aktivno deluje kot svobodna kustosinja in kritičarka. S celjskimi galerijami je sodelovala že pri nekaj projektih, zato je zelo seznanjena z dogajanjem na tej sceni. Mojca Puncer pa je nedavno prejela doktorat in se ukvarja s filozofijo estetike in teorijo sodobne umetnosti. Vsaka izmed kustosinj je posebej naslovila svoj izbor in pripisala nekatera konceptualna izhodišča, vendar so se v samem razstavnem prostoru dela toliko pomešala, da ni bilo mogoče ločiti med enim in drugim izborom. Temu je botroval izvorni koncept, ki ne zamejuje izbora glede na motiviko, pač pa geografsko. Razstava služi torej zgolj pregledu ustvarjanja v lokalnem nivoju, zato ji ne bi mogli očitati konceptualnih spodrsljajev.

Kustosinji sta v tekstih k razstavi razmislili tudi o različnih izhodiščih, ki jih lahko ponuja omejitev izbora na neko lokaliteto. Kapš je svoj izbor poimenovala Relacije med kolektivnim in posameznim, Pucer pa je izhodišče naslovila Razpiranje prizorišča vidnega: podoba, medij, telo. Na razstavi je smiselno iskati predvsem nekatera presežna dela, ki bi lahko igrala pomembnejšo vlogo ne le na lokalnem nivoju ampak tudi mednarodno.

Obsežnost razstave po eni strani dopušča sam prostor, po drugi strani pa priča o dveh dejstvih: o prolifnosti lokalnih umetnikov in o dobrem poznavanju lokalne scene obeh kustosinj. Izbrali sta 27 avtorjev in avtorskih skupin, ki so se predstavili v praktično vseh medijih, vključno s tremi performansi na dan otvoritve, ki jih žal nismo videli. Med izbranimi performerji se predvsem Andreja Džakušič ponavadi izkaže za tankočutno live art umetnico. Predstavila je performans Razvijanje sočutja.

Namen razstave je bil torej pokazati plodnost lokalnih umetnikov, čeprav bi bilo smiselno napraviti nek ožji izbor, ki bi bolj izpostavil tudi dejansko kvaliteto nekaterih avtorjev. Med boljše projekte bi lahko uvrstili tako po načinu predstavljanja kot po njegovi konceptualni heterogenosti delo Vlada Gotvana Repnika: Mojca, polulaj se prosim na Takašija! Performativni projekt je sicer potekal 17 dni v kletnih prostorih Moderne galerije v Ljubljani leta 2005. 17-dnevno predstavo, ki je vsebovala tisoč različnih vizualnih sporočil, je Repnik zasnoval skupaj z Igorjem Štromajerjem in Robertom Klančnikom. Predvidevamo pa, da je na razstavi razstavljen zgolj fragment in ne končni izdelek, saj bi bil končni rezultat performansa v nasprotju z njihovo idejo fluidnosti.

Prijetno je presenetil Mark Požlep s trashy inštalacijo. Oddaljil se je tako od serije super herojev kot od serije prodajnih oljnih artiklov, ki več kot očitno niso njegov najbližji medij. Seveda lahko razumemo prodajno naravnano logiko, ki ždi za potrebo oblikovanja slik. Kakorkoli že, Požlep je sklumpal skupaj bivanjsko komoro z naslovom Urbani divjak, kjer lahko najdemo vse, kar bi katerikoli posameznik lahko potreboval za preživetje: indukcijsko ploščo, FM oddajnik, ventilator, pornografsko sliko in tako dalje.

S sestavljanjem smeti se je ukvarjal tudi Franc Purg v estetskem panoramskem posnetku izraelske puščave z naslovom Machtesh Ramon Cross. Če lahko za Požlepa rečemo, da deluje na impulz, je Purgovo dejanje zelo premišljeno. Okoliški prebivalci v na videz neskončno puščavo mečejo odpadke, tako kot mnogi v morje, saj se zdi, da je tako prostrana, da bi lahko požrla vse smeti sveta. V puščavi je Purg nabral ogromno količino smeti, iz katerih je sestavil rdeči križ, ki pa se na panoramskem posnetku komaj opazi. Njegova izjava je zelo subtilno ekološko naravnana.

Mlada slikarka Alja Krofl se prav tako nanaša na trash estetiko z nejasno kompozicijo, recikliranimi podobami, ki izhajajo iz tradicije in pozabljenimi folklornimi podobami. Njeno slikarstvo pripoveduje o tem, da je vračanje v slikarstvo popolnoma možno tudi brez velikih konceptualnih zgodb.

Kot presežno je vredno omeniti tudi animirano video delo Runalong, ki ga je Miloš Radosavljević ilustriral na podlagi glasbe skupine Silence. Uporablja preprosto animatorsko tehniko s centralnim objektom na temnem ozadju, objekt sam pa daje videz negativa linoleja ali lesoreza.

Zanimivo je tudi delo Staneta Špegla z večmedijsko video foto inštalacijo Spome(j)niki iz leta 2007, ki je nastala na podlagi avtorske glasbe in montaže številnih spomenikov iz celega sveta. V videu še odzvanja retro parodija ponosne koračnice, ki ljudi pripravlja do tega, da delajo smešne, kičaste simbole ponosa.

V zloženki ob razstavi smo lahko pokukali tudi v izbor, ki sta ga pripravili Alenka Domjan in Milena Koren Božiček in bo v Celju na ogled od 2. do 20. septembra.


S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse. Lep pozdrav in na slišanje zopet v sredo, 10. septembra ob dvajseti uri, na valovih Radia Študent. Tokratno oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Tanja Pavlič za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, brala pa sta Rok in Jaka.