Petek, 29. 8. 2008
jizah
* Raperska zgodovina je naplavila le malo konsistentnih raperk. Najslavnejši med njimi sta Lauryn Hill, članica nekdaj priljubljene zasedbe The Fugees, ki je kasneje postala tipična r&b in soul pevka; ter veteranka, glasnica moške in ženske enakopravnosti, danes pa bolj igralka, kot raperka - Queen Latifah. V raperskih krogih so mnenja o najeminentnejši raperki sicer različna, a glede na vse okoliščine si ta naziv še največkrat pridobi MC Lyte, legendarna klepetačica s konca osemdesetih in prve polovice devetdesetih, ki je še pred falango najrazličnejših ženskih raperk, kot so zavedna Bahamadia, malce bolj agresivna Lady Of Rage, Rah Digga, pa tudi Lauryn Hill in elektro-pop hiphoperka Missy Elliott, razvila stil, ki ni povzdigoval le ženskih vrednot, temveč se je soočila s sočno formo večinskega moškega hiphopa ter se za razliko od »oldschoolerke« Roxanne Shante ter hop-pop trojca Salt-N-Pepa, ni spuščala v odvečne feministične debate.
Prava naslednica zgoraj opisane Mc Lyte in liderka sodobnega ženskega podtalnega, neindustrijskega rapa pa je v zadnjih letih gospodična, ki se je sicer rodila kot Tsidi Ibrahim v južni Afriki, še v času »apartheida«, rapersko pot pa je pričela pod imenom What? What?. Kasneje je postala Jean Grae in si s svojo toplino, dobrim rapanjem ter zanimivi besedili kaj hitro pridobila solidno fenovsko bazo (v katero kajpak spada tudi njen veliki privrženec Napo, ki bi sicer moral spisati tole Tolpo). Že njen prvenec »Attack of the Attacking Things« je bil zadetek v polno, drugi album »This Week« pa je bil dokaz, da ne bo šlo le za muho enodnevnico, kakršnih je znotraj ženskega hiphopa veliko, temveč za pomembno igralko znotraj podtalnega newyorškega hiphopa.
Jean Grae v primerjavi z drugimi raperkami skriva svojo moč v tem, da praktično ne poiskuša prepevati, kljub temu, da gre za visokošolsko študentko vokalov, ki se je v času šolanja naučila komponirati celo klasične aranžmaje, hkrati pa iskreno izkazuje svojo ljubezen do klasičnega, »golden era« hiphopa. Primer tega je olupek albuma, kjer zelo naštudirano imitira naslovnice odličnih raperskih plošč, katere na naslovnici krasita dva človeka. Producent 9th Wonder, ki je poskrbel za 11 od 13-ih podlag, ter Jean Grae sta se tako namesto originalnih članov prepričljivo vkomponirala na naslovnice naslednjih kultnih rap albumov »It Takes a Nation of Millions« zasedbe Public Enemy, »A Wolf In Sheep's Clothing« dvojca Black Sheep, »Dead Serious« dueta Das Efx ter »Only Built For Cuban Linx« Wu-Tang Clanovca, Raekwona, in s tem sta poleg originalne naslovnice poskrbela za to, da ima album kar pet potencialnih naslovnic.
Album »Jeanius« nosi že dolgo brado, saj bi moral iziti leta 2004, vendar se je kaj kmalu v nemasterizirani verziji pojavil na internetu in izid je splaval po vodi. Jean Grae je vmes izjavila, da zaključuje svojo glasbeno kariero, vendar pa jo je v nasprotno prepričal sam Talib Kweli in tako je »Jeanius« izšel štiri leta kasneje pod okriljem Talibove založbe Blacksmith. Sinhronost producenta albuma 9th Wonderja in Jean Grae je odlična, beati in teksti se izlivajo v skupno celoto, do izraza pa pride njen značilen in dober flow, okiten z odlično dikcijo in artikulacijo, njena jasna izgovorjava pa je prava rapsodija, saj jo za razliko od večine raperjev razumemo razločno. Bolj kot ne introspektivna besedila tako pridejo veliko bolj do izraza, saj skozi zelo osebno konotacijo poslušalca vozi skozi dileme in situacije svojega življenja. Zgodbe o najstniški nosečnosti, za katero ne ve niti njena mati ter razmišljanje o tem, ali je šlo za pravilno ali nepravilno odločitev, zgodbe razmišljanja o samomoru, problemih s šumom na srcu, nesoočenjem z lastnimi starši ter še zgodbe o drugih zelo osebno obarvanih tematikah, gradijo jedro albuma. Globoko, a zelo slikovito, ilustrativno besedilno držo vodi od ostrih besedil do zanimivih in zabavnih besednih iger, humornih punchlinov do močno depresivnih delov, kjer se njen svet ter besedilo izlivata v eno. Razmišljujoča osebna besedila, raztezajoča se od nočnih mor, »zmešanega« sveta, raznih demonov, s katerimi se srečuje skozi življenje, vse do ameriškega načina življenja in glasbene industrije, ki jo sprejema odprtih rok, vse dokler ne pove, kaj si misli o njej ter ne popušča pri kratenju avtorske svobode, so osrednji del tega izpovednega »storytelling« albuma. Njeno spoštovanje do nasprotnega spola se razlikuje od večine ženskih raperk, kljub občasnemu ošvrku svojega spremljevalca pa samodiskusije o njem niso enodimenzionalne. Prepotrebni čar pa se skriva v konstantnem rimanju, pa naj si gre za duhovite metafore, aliteracije, asonance ali kake druge, shematske figure, skozi katere podaja svoja direktna, povečini resna in zelo fokusirana besedila, ki se dobro držijo teme.
Vse skupaj pa oplemeniti na pol zvezdniški, north carolinški producent 9th Wonder, ki s svojo značilno preprosto, lahkotno jazzy produkcijo s signaturnimi vzorci starih soul vokalov odlično sledi njenim besedilom. 9th Wonder, sicer občasni Jay-Z-ev producent, ki je sodeloval s falango odličnih rimoklepačev, pa se je vendarle našel pred problemom samplanja, saj je moral kar nekaj stvari na albumu odigrati, sedaj pa te kompozicije zvenijo bolj sintetično, s čimer pa se je oddaljil od sicer še bolj obetajoče produkcijske slike, ki je na internet privandrala leta 2004. Dobršen del originalnega materiala je sicer spremenjen, vseprisotni Rhodesi, prepoznavni bobni in nekaj otožnih akustičnih kitar se izlivajo v jazzy strukturo albuma, ki veliko prostora prepušča vokalu.
»Jeanius« je album z vizijo, do katerega Jean pristopi pametno, pripoveduje o osebnih situacijah in zgodbah, ki so blizu t.i. »Backpackerskemu« hiphopu, katerega ljubitelji uličnih raperjev ne marajo kaj preveč. Ne gre za hvalisanje, samopoveličevanje, nakladanje ali infantilno besedičenje zgolj zaradi infantilnosti same, temveč album predstavlja tisto drugo, zavedno in jazzy stran sodobnega hiphopa, kjer ni mesta za klubske uspešnice, kljub zabavnim delom besedil pa ne gre niti za zabavo zgolj zaradi zabave. Jean Grae je nesporno ženski lirikalni biser zadnjih let, najboljša Mc-jka po Mc Lyte in Queen Latifah, s formo albuma devetdesetih, kjer vse beate ustvari en producent, ter s kemijo med njima. S to na trenutke sicer prav zaradi sorodnega pristopa monotono ploščo pa je opravila več kot zgledno, saj se njen vokal kar topi v beatih, s čimer kompenzira rahel izostanek spreminjajočega flowa in vokala.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>