V Republiki Sloveniji, v kateri se danes opolnoči izteče nepreklicno zadnji rok, do katerega je še moč na volilnne komisije volilnih enot vložiti kandidature za nastop na državnozborskih volitvah, so normalni, slovenski poslanci v državni zbor voljeni po proporcionalnem volilnem sistemu. Izjema so le volitve za dva državnozborska sedeža, ki pripadata dvema domačima najbolj avtohtonima manjšinama, madžarski in italijanski, saj ju njuni predstavniki na Goriškem in obali ter Prekmurju volijo po večinskem volilnem sistemu. Tako bi naj bilo že iz samega imena veljavnega volilnega sistema kakopak kar se da jasno razvidno, da je njegovo bistvo takšna razdelitev glasov, da omogoči kar največ opcijam, da pridobijo glasove volivcev. Toda glede na to, kako so se tokratne volilne kampanje lotili strategi dveh zaenkrat pač še najresnejših kandidatk za prvo mesto po številu osvojenih glasov na volilno nedeljo 21. septembra in še kako so jim pravzaprav nasedla tudi vsa domača medijska trobila večinskega diskurza, bi temu težko pritrdili. Vse bolj očitno namreč je, da gre za popolno banalizacijo državnozborske izbire med zgolj Slovenskimi in Socialnimi demokrati.

Državni zbor se sicer na podlagi ustave voli neposredno. Svobodna volilna pravica pomeni, da volivci lahko svobodno izbirajo med različnimi kandidati oziroma političnimi strankami na volitvah. Svoboda volitev obsega tudi pravico vsakega volivca, da svojo volilno pravico uveljavi ali pa ne. Tako velevajo domači zakonski predpisi o volitvah. Da temu sicer le ni povsem tako, torej da volitve v državni zbor le niso popolnoma v skladu z domačo Ustavo, so sicer s popravljanjem volilnega sistema poskrbeli prav poslanci državnega zbora. Tako so določili volilni prag 4 odstotkov, katerega posamezna stranka pač mora preseči, da bi se njeni 4 poslanci za naslednje 4 letno mandatno obdobje sploh lahko kar se da udobno namestili v usnjenih naslanjačih državnega zbora. Hkrati pa konkretni zakonodajalci le niso pozabili tudi na lastno politično prihodnost, zato so ohranili tudi sistem preferenčnih list, ki pa jih, kot bi to pričakovali glede na ustavna določila, ne določajo volivci, ampak kar vodstva posameznih političnih strank.

Tako o neki silni rotaciji konkretne zasedbe državnega zbora pravzaprav res sploh ne moremo govoriti. Rotacija je zgolj v tem, da se konkretnim osebam spreminja zgolj njihov pozicijski ali pač opozicijski status. Nenazadnje so denimo v domači državnozborski politiki v vseh teh po-osamosvojitvenih letih aktivni skorajda vsi člani zadnjega predsedstva republiške Zveze socialistične mladine. Ekipa – Jožef Školč, Tone Anderlič, Gregor Golobič, Janez Janša in še kdo – ostaja ista, vsake toliko se spreminjajo le njihove strankarske preference oziroma barve.

Vseeno pa tokratna predvolilna kampanja prinaša usodno novost, v kateri se pravzaprav sama zase zrcali vsa ta banalizacija tokratne državnozborske izbire in tudi bistva na Slovenskem veljavnega proporcionalnega volilnega sistema, ki bi naj le bilo takšna razdelitev glasov, da omogoči kar največ opcijam, da pridobijo glasove volivcev. Za kaj točno gre, je pravzaprav denimo včeraj v Novem mestu na predstavitvi tamkajšnjega kandidata Socialnih demokratov zbranim obrazložil podpredsednik stranke in doktor politologije Igor Lukšič. Navajam. Ljudje, ki imajo dovolj te vlade in zadnjega štiriletnega mandata, morajo voliti SD, saj le glas za SD pomeni glas proti SDS in vsi, ki so za to, da ta vlada gre, morajo voliti SD, sicer bo ta vlada ostala. Konec navedka.

Tako kot Igor Lukšič v imenu Pahorjeve SD podobne viže ubirajo tudi polit-komisarji Janševe SDS. Pravzaprav se v obeh strankah v en glas sklicujejo na neke famozne predvolilne projekcije, ki da kažejo, da se bo na letošnjih državnozborskih volitvah glavni boj odvijal med strankama SDS in SD oziroma še nekoliko bolj banalno med njunima predsednikoma, Janezom Janšo in Borutom Pahorjem. Čeprav to seveda še zdaleč ni tako gotova stvar, kot jo predstavljajo ideološki propagandisti le po čem že tako usodne ene ali druge opcije, pa jim je potrebno priznati, da jim banalizacija tokratne državnozborske izbire na dilemo, kdo je bolj simpatičen - Janša ali Pahor, vsekakor uspeva.

Seveda pa je temu predvsem tako, ker imata obe stranki od vtisa, kako usodna izbira da sta, povsem konkretne koristi pri pridobivanju naklonjenosti domačega dela še vedno neopredeljenega volilnega telesa. Neopredeljenih volivcev je denimo tudi po zadnji anketi agencije Interstat, ki kot najmanj izkušena, a trenutni vladi najbolj všečna izvajalka javnomnenjskih raziskav te opravlja za v tem mandatu podržavljeno nacionalno radiotelevizijo, še vedno več kot tretjina. To pa le pomeni, da bo prav prepričevanje še naprej neopredeljenih volivcev nemara še kako ključno za končni rezultat. Neopredeljeni volivci se namreč za razliko od profiliranih strankarskih vojščakov ponavadi odločajo v zadnjem hipu, praviloma pa glasujejo za najmanj slabo izbiro.

S tem pa pravzaprav pridemo do ideološko-predvolilnega paradoksa, s katerim te dni po vsej domovini nastopajo predvolilni propagandisti Socialne demokracije. Ko se je ta stranka namreč odločila staviti na banalizacijo tokratne državnozborske izbire in samovšečnost svojega predsednika, se je pravzaprav sama razglasila zgolj za najmanj slabo in ne tudi najboljšo izbiro, svoj program, konkretne idejne rešitve in politične zaveze pa potisnila povsem v drugo plat. Ali bo ta taktika SD prinesla tako želeni uspeh in prvo mesto na državnozborskih volitvah bo sicer jasno šele po dnevu volitev 21. septembra. Toda kljub temu da tega v teh dneh ne slišimo preveč pogosto, pa prav vse te famozne predvolilne projekcije napovedujejo tudi to, da bo ali samooklicano levi ali deklarativno desni ideološki blok sam koalicijo in vlado res težko sestavil. Zato je tokratna banalizacija državnozborske izbire kaj slaba popotnica za povolilno kombinatoriko, šele po kateri bo dokončno jasno, kakšna bosta pravzaprav koalicija in vlada v naslednjem državnozborskem mandatu. Toda tako to gre.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z banalizacijo državnozborske izbire v zobeh poskrbel volilni abstinent Tomaž Z.