Sreda, 3. 9. 2008
outlaw
* Calexico sem vedno jemal kot neke vrste sprostitev, odmor obeh nosilcev zasedbe - pevca in kitarista Joeya Burnsa ter bobnarja Johna Convertina – od drugih, da ne rečem, resnejših opravil. Kot je bilo recimo njuno igranje v zasedbi Giant Sand Howea Gelba. Burns, ki je tam igral bas in Convertino kajpak ob takem ustvarjalcu, kot je Howe Gelb, nista imela kaj dosti prostora. Moj predsodek je še toliko globlji, ker je oprt na predpostavko, da ritem sekcija eno-stavno ni gonilna ustvarjalna sila. To, da je Joey Burns študiral klasično glasbo, preden je vstopil v rock glasbo, mojega predsodka ni dovolj skrhalo. Tovrstnih stališč se nisem mogel v celoti otresti niti po desetletju delovanja Burnsa in Convertina pod imenom Calexico in po petih albumih pod tem imenom. Prvi pod imenom Calexico, The Black Light, je izšel pred skoraj natanko desetletjem, maja 1998. Seveda vemo, da imata Burns in Convertino, ki se poznata od leta 1990, bogato zgodovino tudi ob delovanju v Gelbovi zasedbi Giant Sand. Sodelovala sta z zasedbo Friends of Dean Martinez, s skupino dobro nam znanih ustvarjalcev sta delala pod imenom OP8, prvi lastni album Spoke pa sta izdala leta 1996. Sta torej neke vrste generator, ki je združeval in povezoval različne ustvarjalce.
To izpostavljam zato, da pokažem, iz katerega zornega kota pristopam do te sicer nadvse zanimive zasedbe, da pokažem, v katerem kontekstu sem jo dojemal. Ustvarjalni par Burns/Convertino je – tudi z imenom zasedbe, ki poudarja medkulturna srečanja, križišča, nasprotovanja, razmejevanja, tja do zidu, ki ga lahko postaviš na mejo med Mehiko in Ameri-ko – vseskozi predvsem točka srečanja. Točka srečanja različnih ustvarjalnih izraznih oblik, v tem primeru glasbenih slogov s te in one strani meje, ki je seveda polna simbolnih pomenov. Od hegemonije, nadvlade ali imperializma, tako kulturnega kot gospodarskega in še kakšnega, do sodelovanja, medsebojnega oplajanja. Od revolucije do hedonističnega uživanja ob ritua-lih, proslavah. Tudi točka srečanja različnih glasbenikov. Različnih po njihovih pristopih in slogovnih oblikah. Druži pa jih skupno polje. Ne zgolj nekakšna odprtost do drugačnosti, temveč tudi tisto, čemur lahko rečemo kar Americana, mešanje, prepletanje, soočanje, tudi medsebojno taljenje po eni strani ali transformiranje po drugi. Prestrukturirani, razgrajeni, nekdo bi rekel dekodirani country, pa jazz, ki je vsebovan tudi v tradicionalnih oblikah countryja, puščavski rock, mehiške latino glasbe z one strani, ljudski motivi, tudi odmev evropskega navdušenja nad temi zmesmi.
Joey Burns in John Convertino sta za snemanje pričujočega novega albuma Carried To Dust v rodnem Tucsonu v Arizoni zbrala vrsto prijateljev in znancev. Najprej so tu od leta 2001 tako rekoč stalni člani – kitarist Paul Niehaus, basist Volker Zander, multiinstrumentalist Jacob Valenzuela in Martin Wenk. Albumi so bili raznolike, eklektične lepljenke v začetku pretežno instrumentalnih skladb in glasbenih drobcev, nato vse bolj tudi pesmi. Leta 2006 je zasedba objavila ploščo Garden Ruin, ki je najbolj celovito delo te vrste, namreč zbirka pes-mi. Na njej ni niti enega instrumentala, prvič doslej. Album Carried To Dust nadaljuje v tem kontekstu. Na njem sicer je nekaj instrumentalnih drobcev, ki pa delujejo kot povezovalni deli, uvodi, prehodi, zaključki. Ob tem nosijo jasno sporočilo, ne le glasbeno, temveč – če se tako izrazim – tudi literarno. Recimo uvodni instrumental Victor Jara's Hands, Roke Victorja Jaraja, velikega latinoameriškega ustvarjalca iz šestdesetih in sedemdesetih, revolucionarja, ki ga ameriški imperializem gotovo ni maral. Kot vemo, je padel pod streli Pinochetove vojaške hunte, ki je septembra 1973 s pomočjo Amerike sesula poskus demokracije v Čilu. Mimogre-de, Victor Jara in sorodni ustvarjalci so starejšim poslušalcem Radia Študent gotovo zelo dob-ro znani, saj so predstavljali dobršen del zvočne podobe tega radia konec sedemdesetih let.
Vse pesmi na albumu Carried To Dust so napisali Burns, Convertino in sodelavci, z izjemo glasbenega drobca Inspiracion, za katere naslov z gotovostjo ugibam, da pomeni Inspiracija, Navdih. Njen pisec je meni sicer doslej neznani pihalec Jacob Valenzuela, zato ne bom dalje ugibal. Vsekakor pa navedeno lepo kaže, da so tudi instrumentalne sestavine albuma Carried To Dust nosilke semantičnega sporočila.
Ob prej naštetih članih zasedbe Calexico na albumu Carried To Dust sodeluje še nekaj zve-nečih imen, Sam Beam iz zasedbe Iron & Wine, ustvarjalka iz Iowe, Pieta Brown, sicer hčerka dobro nam znanega Grega Browna, basist zasedbe Tortoise, Doug Mccombs, in še nekateri. Pieta Brown je prispevala glas v meni najljubši pesmi na albumu, Fractured Air ali Tornado Watch. Ob omenjeni eksplicitni osredotočenosti na pesmi in kopici večplastnih pomenov pes-mi in glasbe pa je zelo razvidna tudi določena sproščenost, ohlapnost, da ne rečem ležernost. Udeleženi glasbeniki pletejo in razprostirajo pastoralne zvočne plasti, ki se pomirjajoče zgrin-jajo na poslušalca. Skratka, skrajni čas, da se znebim v uvodu omenjenih predsodkov in zač-nem brez zadržkov uživati v glasbi zasedbe Calexico. Še posebej, ker je izrazito nepretencio-zna, ustvarjalci se z njo nikakor niso hoteli dokazovati. Hkrati pa zleze v ušesa in tam nepre-klicno ostane. Album Carried To Dust tako predstavlja zasedbo Calexico v že zdavnaj izgra-jeni obliki, ki navdušuje s svojo suverenostjo, bogato pretanjenostjo, hkrati pa tudi z neskonč-no lahkotnostjo.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>