* Plošček ‘Extended Play’ - s polnim naslovom ‘Extended Play (Triptych for the Child Survivors of War and Conflict)’ – predstavlja osnovo zvočnega dela istoimenske multidisciplinarne inštalacije britanskega gramofonarja in zvočnega umetnika Janeka Schaeferja. Ker poleg glasbe pomembni dimenziji inštalacije predstavljata tudi vizualni in skulpturalni aspekt, je celostno izkušnjo pač moč podoživeti le skozi fizični eksponat, vendar pa tudi glasba sama uspešno osvetli Schaeferjevo idejo, na kateri sloni ‘Extended Play’. Ta je preslikava izkušnje 2. svetovne vojne skozi prizmo sodobne medijske slike, česar pa se Schaefer loti z diverzijo. Ne zanima ga prikaz vojnih grozot in namesto mrtvim se pokloni tistim, ki so to težko izkušnjo preživeli. Skozi pozitivno, kontemplativno vzdušje pove, da je svoboda nekaj, kar bi morali znati ceniti.
Povod za idejo ‘Extended Playa’ je bilo rojstvo njegove prvorojenke, preko katerega se je vrnil v Varšavo leta 1942, ko je tam sredi vojne vihre svoje prve korake delala njegova mati. Prav ta kontrast med prvimi leti življenja njegove matere in hčere, za kateri velja, da nekako začrtata smernice za preostanek posameznikovega življenja, je bil tisti glavni vir Schaeferjeve inspiracije, ki ga je zlahka preslikal v aktualno medijsko podobo; neskončen cikel vojne, terorja in konfliktov. Inštalacija ‘Extended Play’ zato slavi upanje, nove začetke in preživele otroke po vsem svetu.
Sicer hvalevredna ideja takole v pisani besedi morda deluje nekoliko izrabljeno in preveč posplošeno, vendar pa posnetek in pričevanja obiskovalcev razstave izpostavljajo predvsem atmosfero, ki jo inštalacija ustvari. Ne gre namreč za kakšno kvazi dokumentaristično spilbergovino, pač pa za subtilno okolje, ki opazovalca potisne v samorefleksijo. V prvi sobi poleg informacij o inštalaciji odmeva tudi skladba ‘Tango Lyczakowskie’, ki jo je BBC predvajal na dan rojstva Schaeferjeve matere. Gre za tako imenovano jodoform glasbo, ki so jo predvajali vsak dan po opoldanskih poročilih, preko katere so pošiljali sporočila poljskim aktivistom. To skladbo bomo kot zadnjo slišali tudi na ploščku ‘Extended Play’. Tako kot prva je tudi druga soba osvetljena s kričečo rdečo svetlobo, ki reflektira življenje, smrt in ljubezen, obenem pa poskuša približati tudi tesnobno vzdušje tistega časa. V drugi sobi so na tleh iz notnih zapisov sestavljeni trije veliki krogi, na vsakem izmed njih pa so postavljeni trije gramofoni, ki na različnih hitrostih predvajajo isto kompozicijo. Prvi set gramofonov predvaja kompozicijo, posneto z violinami, drugi s klavirji in tretji s čeli, vsak set pa je opremljen tudi z detektorji gibanja, preko katerih v zvočno dogajanje posegajo obiskovalci, ki kompozicijo spreminjajo v neskončnost, v ‘Extended Play’.
Osnovo za notni zapis sta Schaefer in njegov sodelavec, aranžer Michael Jennings, postavila na frazi, vzeti iz poljske tango skladbe, za kar sta porabila štiri mesece, saj je bilo potrebno sestaviti kos, ki bo tvoril smiselno celoto tudi, ko ga bodo hkrati na različnih hitrostih predvajali trije gramofoni. Za kompozicijo so nato posamično posneli desetminutne izvedbe z violinama, klavirjema in čeloma, te pa je Schaefer pozneje s tišino še dodatno razširil. Na ploščku so zajete vse tri verzije s posamičnimi inštrumenti, dodana pa je še orkestralna verzija, posneta z vsemi tremi inštrumenti hkrati. Plošček ‘Extended Play’ sicer ne more obnoviti izkušnje, ko se v praznem prostoru soočiš z gramofoni, ponudi pa izvrsten vposluh v Schaeferjevo pretanjeno križanje sodobne kompozicije in elektronskega eksperimentiranja, znotraj katerega močno odmeva tudi sama ideja inštalacije.
pripravil Goran Kompoš
posnetek Schaeferjeve inštalacije Memory;
posnetek in kratek dokumentarec o inštalaciji Extended Play pa najdete na naslovu; http://www.ubu.com/film/schaefer_extended.html
Komentarji
komentiraj >>