Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Teheran podnevi in ponoči (4333 bralcev)
Četrtek, 11. 9. 2008
mcolner



Za evropskega backpackerja pomeni Teheran predvsem postanek na poti skozi to prostrano deželo. Iran je že zaradi svoje družbene in politične ureditve nekaj posebnega, pravi tujek na politični karti sveta. Islamska republika, ki jo je po revoluciji leta 1979 uvedel klerik ajatola Homeini ter obenem kruto pometel z vsemi dotedanjimi zavezniki, predvsem socialisti, je državo po srednjeveški logiki izenačila z versko institucijo. Iran in Teheran tako pomenita predvsem mešanico skrajnega islamizma in sodobnega zahodnega sveta, velikokrat v najbizarnejših variacijah. Medtem ko je cenzura skrajno močna in neizprosna, ko so številne povsem običajne stvari greh in kaznivo dejanje, se na ulicah razraščajo domače verige s hitro prehrano, prodajajo se ponaredki malone vseh svetovnih znamk, vrti se najbizarnejša zahodnjaška glasba.

Domačini pravijo, da je Teheran grdo mesto. To je deloma povsem res, saj je to 14-milijonsko urbano mravljišče posejano s poceni arhitekturo predvsem novejše ere z nekaj izjemami iz obdobja monarhije in posameznimi sodobnimi biseri. A tudi ta surovost, prežgana od žgočega sonca, ima svoje neizbrisne čare. Prometna ureditev je kaotična in amorfna, s tem je povezana izjemna onesnaženost zraka, vsako prečkanje ceste pa se zdi poskus samomora, dokler se posameznik tega ne privadi.

Kulturni utrip prestolnice je nekakšen ekvivalent družbenim razmeram, kar pomeni predvsem vse večjo razslojenost prebivalstva, in preštevilnim restrikcijam, ki jih ta prostor uveljavlja zlasti v odnosu do ženske populacije. Pripadnice nežnejšega spola morajo namreč v javnem prostoru nositi ohlapne tunike in naglavne rute, po zakonu ne bi smele hoditi same po cesti, ampak zgolj v spremstvu svoje družine, prijateljic ali moža. Stiki med spoloma so uradno prepovedani. Prav tako je prepovedan vstop v redke preostale čajnice, na avtobusih morajo sedeti ločeno od moških. Ženske naj ne bi kadile v javnosti, ne smejo fliratati z moškimi, ne smejo voziti kolesa, ne smejo javno prepevati ali plesati. Seveda potemtakem tudi ni nobenega razloga za kakršno koli nočno življenje.

Kot je razvidno iz povedanega, javni prostor v Iranu praktično ne obstaja, prav zato postane Teheran turistu kaj hitro nezanimiv. V tej luči se kažeta tudi položaj in reprezentacija likovne umetnosti, ki je omejena na številne državne institucije. To so različne zveze likovnih umetnikov, muzeji in javne galerije. Celotna uradna kulturna srenja je omejena skoraj izključno na klasične likovne medije, kjer prevladujejo slikarstvo, kiparstvo, grafika in predvsem grafično oblikovanje, ki je prepoznavno tudi v svetu. Za preostalo je treba pokukati v podzemlje.
Klikni za veliko sliko:
Na eni strani mnoštvo javnih institucij in zasebnih prodajnih galerij perpetuira ustaljeno in vsebinsko neproblematično motiviko, medtem ko so formalne rešitve prepuščene domišljiji posameznika. Umetniki so se tako hitro ujeli v novitete, ki jih ponuja mednarodni umetniški prostor. V kiparstvu uporabljajo sodobne materiale in formalne rešitve, veliko je figuralike in neposredne narativnosti. V slikarstvu mlajša generacija za razliko od abstraktnejše moderne veje starejših kolegov uporablja hiperrealizem ter kolažno in novomedijsko slikarstvo, v oblikovanju pa vselej prevladujeta priljubljeni in neproblematični kaligrafija in tipografija. V historičnem duhu sicer skrajno raznovrstne islamske umetnosti pomeni le-ta predvsem nasledstvo stilizirane in v ornament usmerjene nefiguralne ustvarjalnosti.

Preostale umetnostne medije, bolj ali manj uveljavljene v preostalih predelih sveta, predstavljajo in po svojih močeh promovirajo manjše galerije in organizacije, bodisi podzemne bodisi poljavne, vse po vrsti pa obrnjene v mednarodni prostor. To ni nujno vselej zahod, ampak predvsem novonastajajoča regionalna središča, kot so Katar, Dubaj, Abu Dabi, Bejrut, New Delhi in Istanbul kot pomembno presečišče vzhoda in zahoda.

Povsem podzemna in ilegalna galerija Parking deluje v garaži zasebne hiše na izključno ustnem izročilu ožjega kroga odjemalcev tovrstne produkcije. Obenem je organizatorka sicer neosredotočenega in povsem nizkoproračunskega 1. teheranskega bienala sodobne umetnosti, ki svoje uprizoritve doživlja izključno v tujini. Galerija Assar pomeni predvsem vez med klasično in sodobnejšo vejo domače produkcije, tako v generacijskem kot formalnem smislu. Fotografska galerija Silk Road se obrača skoraj izključno v tujino, in sicer na prodajne sejme, kjer izkoriščajo trenutno eksotičnost umetnosti iz Irana, ki rajca zahodne kupce.

Mnoge razstave videa, fotografije, računalniskih umetnosti ter redki perfomansi pa se odvijajo predvsem v zasebnih prostorih. V tem kontekstu je pomembno poudariti, da so vse galerije in posamezniki iz tega področja v prestižnejšem severnem delu Teherana. Umetnost, zlasti sodobna, torej nekako ostaja domena elite ali vsaj izginjajočega srednjega sloja, ki ima vpogled v globalno sceno, ki ima denar za letalske vozovnice in prepotrebno opremo za dostop do svetovnega spleta. Vsi pripadniki te scene se ne zmenijo za represivno zakonodajo svoje dežele, potihoma prezirajo vse restrikcije in gledajo na svet skozi liberalnejše oči. A na žalost ta krog ljudi, čeprav na prvi pogled neizmerno velik, ni reprezentativen v smislu splošne psihe naroda ter s tem povezanega rahljanja družbenih spon v tej 70-milijonski državi, kjer vse bolj vladata revščina in pretirana religioznost. V Iranu je umetnost generalno gledano domena višjih slojev in je še toliko bolj odmaknjena od širše javnosti kot kjer koli v zahodnem svetu.

Iz Teherana za RŠ, Miha Colner.



Komentarji
komentiraj >>