Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MARK O'LEARY, JAMIE SAFT, KENNY WOLLESEN: The Synth Show (Leo records, 2008) (ponovitev 28. 9. '08 ob 10.00) (1281 bralcev)
Nedelja, 21. 9. 2008
MarioB



* Na teh valovih smo večkrat potarnali o zagatni vlogi kitare tako v jazzu kot improvizirani godbi. V grobem bi lahko sodobne kitariste razdelili na dva pola: tiste, ki navdih iščejo v preteklih ali polpreteklih zvočnih dognanjih ter tako postanejo neke vrste poustvarjalci, ter tiste, ki s strunami radikalno zarežejo v tradicijo, se ne ozirajo na zapovedani zven, pač pa iz tradicije vzamejo sam princip inovacije in improvizacije.

Irski kitarist Mark O' Leary, eden od treh nosilcev albuma The Synth Show, ki ga nocoj predstavljamo, sodi nekam vmes. Po eni strani se čvrsto drži tradicije – v njegovem primeru fusiona iz 70. let prejšnjega stoletja – po drugi strani pa je pripravljen željo po osamosvajanju njegovih strun ukrotiti in podvreči enakopravnemu skupinskemu muziciranju. Tako nekako se giblje tudi godba na omenjenem albumu, ki sta mu ga pomagala posneti bobnar Kenny Wollesen, ki ga poznamo iz Sex Mob in projektov Toma Waitsa, ter Jamie Saft, ki pa smo ga pri nas slišali kot našpičenega klaviaturista oziroma mojstra sintetičnih zvokovnih snovanj v Zornovi Electric Masada.

Tako kot se zdi, da je glasba na albumu vmes med že slišanim in drznim raziskovanjem, se ta dvojnost izkaže že na materialni ravni, saj sta dve polovici albuma, ločeni z dolgo in tudi precej enolično Sky Kirk, ki jo slišite v ozadju, strukturno in delno tudi zvočno precej različni.

Plošča v prvem delu vztraja pri niti najmanj inventivnem zvoku fusiona, kakršnega gojijo v sedemdeseta leta zagledani strunarji, a se k sreči drugi del albuma prevesi v sila zanimivo poslušanje. Malone imamo vtis, kot da gre za dva popolnoma različna izdelka ali pa kompleksnejše skladateljsko delo v dveh suitah ali stavkih. Tudi drugi del tako bolj opravičuje naslov albuma The Synth Show.

Tukaj se O'Learyjeva kitara umakne iz ospredja, a se v bistvu ne umakne v ozadje, kjer bi le konvencionalno spremljala, zvočno barvala ter oprezala in občasno izbruhnila v kake eskapade. Ne, kitara je sedaj enakopravna preostalima dvema glasbiloma ter drugim dodanim zvokom in učinkom. Enako se tudi trudi upravičiti programski naslov albuma, saj je zvok šestih strun tokrat bolj fuzziran, zatemnjen, zapotegnjen in prežet z efekti.

Plošča, ki od polovice naprej teče kot dobro osmišljeno in dobro izpeljano konceptualno zvočno delo, se na koncu fino in smiselno zaključi v ozračju celuloidnega traku, saj sta obe zadnji skladbi, vsaka na svoj način, filmski. Predzadnja ima samopojasnjevalni naslov “For Ingmar Bergman”, sklepna pa je variacija na temo iz es-ef nanizanke Dr. Who, strašansko priljubljene v Veliki Britaniji.

Poleg fusiona O'Leary odkrito priznava vpliv progresivnega rocka in elektronike iz 70. let ter ustvarjalcev, kot sta Jean Michelle Jarre ter Tangerine Dream. Na albumu najdemo tudi komad Oxygen, a ne gre za predelavo najbolj znanega albuma Jean Michella Jarreja, pač pa za referenčno točko ali posvetilo delu tega francoskega popularizatorja elektronike. Presenetljivo predstavlja prav ta komad največje presenečenje na plošči in tudi precejšen zasuk glede na postopke iz drugih skladb. Tukaj namreč večji del skladbe ni prav jasno, kdo kaj igra, osnova zgradbe so plasti, zvočni sloji in ne posamični zvoki.

Tudi ko se O'Leary spet odtrga od verige skupinskega muziciranja in preide v soliranje, se le-to vešče preplete z vrtoglavimi zvočnimi kolobocijami, ki jih družno ustvarjata Wollesen s svojimi razpršenimi ritmi ter Saft z zgoščenim in težkim sintetizatorskim vrvežem. Sledita omenjena s filmom navdihnjena komada, ki spretno zaokrožita drugo, boljšo polovico sicer konceptualno “šekastega” in nekonsistentnega albuma.

Plošča The Synth Show tako ostaja nekje vmes med preteklostjo in sedanjostjo, ne da bi se jasno izjasnila o svoji naravi in naravnanosti oziroma hotenju in stremljenju. Kot da hoče biti hkrati retro in futuristična, tradicionalna in postmodernistična, nova in stara. Kot rečeno, so muzičarji ostali ali obtičali – odvisno od vašega stališča ali “slušišča” – nekje na pol poti, a vendarle je dober kos te poti precej inventiven in intriganten.

Mogoče nas bolj po vnovičnem poslušanju glasbe s tega albuma pričujoča muzika vabi, da preverimo preostale projekte vpletenih protagonistov. Kar se tiče kitarista O'Learyja, lahko začnete kar pri Leo Records, saj je The Synth Show njegov že osmi album za to cenjeno založbo. Bobnar Wollesen je morda od te trojice še najbolj zasidran v zavesti poslušalcev teh valov, Safta pa bomo znova gostili decembra, ko bo v Klubu Cankarjevega doma predstavil svoj hvaljeni projekt 'The Jamie Saft Trio plays Dylan and Zorn'.

pripravil Mario Batelič


Komentarji
komentiraj >>