Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TERRY RILEY: Last Camel In Paris (Elision Fields, 2008) (3825 bralcev)
Sreda, 24. 9. 2008
goran



* “Ljudje so danes bolj dovzetni za minimalizem” pravi Terry Riley, boter te prakse, ki je svoje začetke zabeležila v šestdesetih letih minulega stoletja v San Franciscu in New Yorku. Da je odmev Rileyeve minimalistične zapuščine prisoten tudi v sodobnih - celo trendovskih - muzikah, potrjuje čislani dvojec Matmos, ki je sodelovanje s kultnim skladateljem zabeležil na svojem letos izdanem albumu ‘Supreme Balloon’. Kot sta Daniel in Schmidt povedala v intervjuju za Radio Študent pred njunim nedavnim koncertom pri nas, je bila to zanju odlična izkušnja, ki je iz planirane glasbene prerasla v povsem duhovno sfero. Da je minimalizem več kot glasbena smer, pravi tudi Riley, ki to prakso dojema kot nekakšen temelj do samospoznanja oziroma samoizpolnitve. Pred nedavnim je v enem od intervjujev namignil, da je morda prišel čas ko bo ponovno aktiviral svoj legendarni modificirani sintetizator Yamaha in v tej luči je plošček ‘The Last Camel In Paris’ odlična referenca. Obeležuje namreč Rileyev živi posnetek izpred tridesetih let, ki med njegovimi privrženci velja za morda njegovo najbolj intrigantno obdobje, zaznamuje pa ga prav zvočnost tega istega sintetizatorja.

V začetku sedemdesetih let se je Riley ravno vrnil iz Indije, kjer je pol leta študiral pri znanem raga pevcu Pandit Pran Nathu, s katerim sta pozneje postala tudi tesna prijatelja. Vplive Stockhausna, La Monte Younga in nekaterih drugih somišljenikov, s katerimi je sooblikoval sodobni minimalizem, je prepletel z daljnovzhodno izkušnjo in povil nekaj odličnih albumov. Med drugimi tudi: ‘Happy Endings’, ‘Persian Surgery Dervishes’ ter seveda ‘Shri Camel’ iz leta 1980, ki je verjetno nekakšen potomec pariškega koncerta. Danes ta dela veljajo za vizionarska, vplivala pa so na mnoštvo pomembnih glasbenikov iz tistega obdobja. Njihove vplive lahko preberemo v muzikah zasedb kot so Can, Tangerine Dream, Soft Machine ter eminenc tipa Philip Glas, Steve Reich in Brian Eno. Torej ljudi, ki so izdatno sooblikovali podobo sodobne glasbe in v tej luči je morda pomembno prav Rileyjevo ‘elektronsko’ obdobje, ki se dotika predvsem same filozofije ambientalne glasbe.

Skozi sedemdeseta leta minulega stoletja je Riley redno koncertiral v Evropi. Sprva z bolj konvencionalnimi orglami, v letu 1978 pa mu je njegov osebni tehnik Chester Wood zgradil digitalni delay, ki so ga povezali z modificiranim sintetizatorjem yamaha. Tako je Riley dobil možnost, da istočasno ustvarja več zvočnih sekvenc, ki jih je vpel v tako imenovano »pravilno intonirano« tehniko. Rileyjev sodobnik Tony Conrad o njegovih koncertih pravi, da “magičnost in moč zvočnega dogajanja, ki jih Riley ustvari na koncertih, kljubujeta vsaki razlagi ali razumevanju. Njegova performerska prepričljivost pa je v kombinaciji z zapletenostjo ritmičnih ter melodičnih struktur večino poslušalcev enostavno osupnila in jim na nek način le odprla pot do tega, da so le popili njegov neskončen, valovit, utekočinjen zvok”.

‘The Last Camel In Paris’ je torej dokument njegovega koncerta iz pariškega gledališča Edvarda VII. v letu 1978. Posnetek so pred nedavnim našli na eni od pariških radijskih postaj, o samem koncertu pa Riley pravi, da se sicer ne spominja, da bi kakor koli odstopal od drugih nastopov iz tistega časa, da pa se mu vseeno to zdi morda najboljši posnetek v živo iz tega obdobja. Pravi, da je bilo njegovo igranje zelo konsistentno skozi celoten koncert ter da je tako visoko performativno stopnjo dosegal le izjemoma. Nekaj več kot petdesetminutni posnetek zabriše meje med (vzhodnjaško) klasično glasbo, avantgardnim eksperimentiranjem in improvizacijo ter se raztegne čez običajne okvirje solističnih koncertov. Slednje torej predvsem zaradi modificiranega sintetizatorja, s katerim je Riley lahko sočasno obvladoval več zvočnih parametrov, v konkretnem primeru melodije, ki jih je obesil na drone, s čimer je posegel v bistvo (monofonične) indijske glasbe. Posnetek morda res ni najbolj primerna vstopna točka za poslušalce, ki še niso imeli priložnosti spoznati Rileyjeve glasbe, je pa kot rečeno odličen vpogled v ‘elektronsko’ obdobje enega najbolj cenjenih avantgardnih skladateljev 20. stoletja.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>