Sobota, 27. 9. 2008
polonap
Oblaganje kladivc z raznimi materiali ali lepljenje različnih predmetov na strune klavirja, da bi proizvedli nenavadne zvene, ni nova zamisel. Če pustimo najstarejše poskuse v tej smeri ob strani, velja za popularizatorja na ta način prepariranega klavirja ameriški avantgardni skladatelj John Cage, ki je glasbilo prvič prepariral leta 1938 v glasbi za plesno predstavo Bacchanale. Omenjena tehnika igranja je pozneje res oplazila tudi popularno muziko, toda v skladu s svojo naravo je ostala domača predvsem eksperimentatorjem zunaj pop sveta. To se na nek način spreminja z Volkerjem Bertelmannom, v Düsseldorfu delujočim pianistom, ki je te dni pod imenom Hauschka izdal svoj četrti album, Ferndorf. Ko poslušamo njegove plošče, se namreč zdi, da je meja med eksperimentalno, sodobno klasično in popularno glasbo znova padla.
Volker Bertelmann je klasični pianist, ki se nerad podreja diktaturi partiture. Že v dokaj rosnih letih je odprl ušesa za popularne žanre in se pozneje kot klaviaturist kalil v rockovskih, hiphopovskih in elektronskih formacijah. Še vedno je na primer član zasedbe Music A. M. in dvojca Toneträger. Izkušnje iz klasične in popularne glasbe je leta 2004 združil na samostojnem prvencu Substantial za nemško založbo Karaoke Kalk. Pod imenom Hauschka je tedaj prvič pokazal, kakšne možnosti ponuja preparirani klavir na presečišču klasične glasbe in popularnih zvrsti.
Poskus se je obnesel dovolj dobro, da je Hauschka že leto zatem objavil drugi album, The Prepared Piano. Od tod dalje pa je bil le še korak do brightonske založbe Fat Cat, ki je lani širšemu občinstvu sicer z dokaj šibko promocijo posredovala odlični album Room To Expand, letos pa njegovo že veliko bolj angažirano nadgradnjo, Ferndorf.
Hauschkovaa interpretacija plošče je romantična – daljna vas iz naslova je njegova rojstna vas v gorah, kjer je preživljal idilično otroštvo z naravo. To obdobje je menda glavni navdih za album. In ni čudno, da se naslovi posameznih komadov berejo kot nekakšna Proustova magdalenica – Iglasti gozd, Modro kolo, Jutranja zarja, Bosonog skozi travo. Same komade pogosto spremlja pridih melanholije, iskanje utopičnega izgubljenega časa. Toda to še ne pomeni, da je tudi glasba zazrta izključno v preteklost.
Dobre tričetrt ure nas Hauschka vodi po razgibanem terenu, ki kljub raznolikosti materije ne funkcionira kot zbirek fragmentov, ampak kot premišljen tok - dinamičen in igriv, a tudi repetetiven in retrospektiven. Najbolj opazna značilnost v primerjavi s prejšnjo ploščo je vpeljava dodatnih instrumentov. Osrednjo vlogo imata čelo in violina, ki sta v posameznih komadih s klavirjem skoraj enakovredna (denimo v komadih Blue Byclicle, Morgenrot, Schönes Mädchen in bolj improvizatorskih Eltern, Alma ali Neuschnee). Ko pa v drugem delu komada Freibad zaslišimo pozavne, se Hauschka najbolj približa popu, saj je primerjava s Stereolab skoraj neizbežna.
Seveda se Hauschka poigrava tudi s tišino in subtilnejšimi prepariranimi zvoki, ki bi jih včasih zlahka zamenjali za elektronsko proizvedene. Toda razni plinki in plonki, šumi in zveni so večinoma akustičnega izvora in navadno služijo kot pulzirajoča ritmična spremljava. Ta zvočna gmota pa tudi preprečuje, da bi bil zven ostalih instrumentov preveč čist, hladen in klasičen, ter mu vliva toploto.
Spajanje različnih idiomov, ki samo po sebi ni nekaj, kar bi bilo obsojeno na uspeh, se v Hauschkinem primeru kaže za dokaj uspelo in z občutkom narejeno. Plošča Ferndorf je tekoča, poslušljiva, a vseeno ravno prav nepredvidljiva in drugačna, da zna pritegniti tudi poslušalca, ki so mu klasične reference tuje.
Komentarji
komentiraj >>