Sreda, 24. 9. 2008
mcolner
Septembra je Arterija zaradi odsotnosti in strokovnih popotovanj izpustila eno od svojih edicij. V tokratni oddaji se bomo torej osredotočili na pomembnejše dogodke v zadnjem mesecu v Sloveniji in se dotaknili vzhajajoče scene sodobne likovne umetnosti v iranski prestolnici Teheran. Tanja se je podala v galeriji Škuc in Vžigalica na mednarodno skupinsko razstavo Razmerja moči, ki se na značilno birokratski način loteva politike sodobne umetnosti in njenih pozicij moči. Miha je po raziskavi iranske oziroma teheranske sodobne umetnostne scene izmed dogodkov in razstav izbral podzemno večmedijsko razstavo mladih avtorjev, naslovljeno Video Art & Installation Group Exhibition.
Znotraj mednarodnega gledališkega festivala Ex ponto se je prejšnji torek odprla mednarodna skupinska razstava Razmerja moči? Postavitev je locirana v dveh različnih galerijah, Škucu in Vžigalici. Mara Vujić, sodelavka Ex ponta in ena izmed kustosinj projekta, je kot soustvarjalke in soustvarjalce konceptualne zasnove k sodelovanju povabila še Martino Vovk, Alenko Gregorič, Tevža Logarja iz Slovenije, Vanjo Žanko in Mihaelo Richter iz Hrvaške ter Yaneja Čalovskega iz Makedonije.
Osrednje vprašanje razstave bazira na predpostavki o različnih realnostih abstraktne in hkrati zelo vplivne strukture, imenovane umetniški sistem. Ta oblikuje produkcijo in percepcijo umetniških del, njihovo vpetost v določen kontekst ter določa tržne vrednosti na umetnostnem trgu. Kvaliteta umetniškega dela postaja tako vse bolj vezana na produkcijska sredstva, ta pa so sorazmerna glede na status oziroma distribucijsko vrednost umetnika. V okviru geopolitične topografije umetnosti postaja razlika med zahodnim in vzhodnim umetnostnim sistemom vse bolj očitna. To razlikovanje oziroma oblikovanje posameznih umetnostnih skupin, vezanih na geopolitični prostor, še posebno občutijo umetniki z vzhoda.
Za Radio Študent in oddajo Arterija je nekaj besed o konceptualnih okvirih projekta razgrnila ena izmed sodelujočih kustosinj, Martina Vovk:
Intervju: Martina Vovk
Umetniška dela izpostavljajo različno in večkrat zelo tesno prepleteno problematiko, vezano na igro moči v umetnostnem sistemu. Tako se na primer srbski umetnik Vladimir Nikolić v svojih video delih in eseju Obletnica zoperstavlja enoznačnemu pojmovanju umetniške produkcije, nastale znotraj držav bivše Jugoslavije. Ne glede na sporočilo, ki ga umetniško delo prinaša, bodo avtoritete umetnostnega sistema v njem vedno prepoznale zgolj geopolitični kontekst države, iz katere umetnik prihaja. Obravnavan bo kot balkanska kurioziteta. Kot takšen se tudi mednarodni umetniški sistem pokaže kot zategla institucionalna struktura, v katero umetnik ne more vstopiti zgodovinsko neobremenjeno.
Nikolić se v Obletnici pokloni spominu na začetnika sodobne umetnosti, Marcela Duchampa. Video deli prikazujeta avtorjev obisk v Črni gori, kjer naveže stik z lokalno naricalko. Skupaj obiščeta Duchampov grob v francoskem Rouenu. Nikolić je pri tem projektu delal skoraj leto dni. Tudi potem ko je izjemno težko pridobil produkcijska sredstva, je bilo potovanje zaradi številnih birokratskih zapletov z vizumi in lokalnimi folklornimi vzorci skorajda obsojeno na propad.
Najboljša črnogorska naricalka je bila namreč vse življenje v gorah živeča pastirica. Brez dohodkov in dokumentov. Naricala je vedno le na pogrebih, kjer je bila prisotna množica ljudi. Performans, kjer sta prisotna le ona, pokojnik in umetnik, je bilo zanjo nekaj povsem tujega. Zato je, da bi lahko delovala, najprej morala pozabiti na osebne zadržke.
V tem kontekstu Nikolić izpostavi tudi mentalno razumevanje ready made objektov, katerih oče je Duchamp. Po njegovem ni dovolj le prinesti predmet v galerijo in ga razstaviti, kot to po njegovem mnenju danes počne veliko mednarodno uveljavljenih umetnikov, saj to ne pomeni ničesar. Takšni pristopi so do ideje »ready mada« nasilni, Duchampov pisoar pa sprevračajo zgolj v funkcionalni objekt.
Z vprašanjem avtorstva se na razstavi ukvarja kolektiv IRWIN. Njihovo delo je naslovljeno Namepickers. Predstavlja trikrat reproducirano fotografijo, ki prikazuje razgaljeno žensko telo. Ta se v postelji ponuja petim moškim. Motiv lahko beremo v kontekstu prostituiranja, v kar so navsezadnje umetniki v prenesenem smislu velikokrat prisiljeni. Še dodaten ključ pri umeščanju v kontekst razumevanja omogočijo pod fotografijami napisane številke cen in osebna imena.
Vrednost fotografij raste sorazmerno s tržno vrednostjo njihovega lastnika. Zavemo se, da kljub trem povsem enakim razstavljenim delom najcenejše izmed njih posledično pridobi drugačno identiteto kot preostala dva. Dojemamo ga v slabšalnem smislu, kot drugačno, ceneno ali manj dodelano vrednoto. Tu se izpostavlja tudi tržna logika, ki je sposobna unovčiti spekulativne vrednosti avtorstva, čeprav so te skorajda nedoločljive.
Razstava Razmerja moči? je zaradi širine raziskovalnega spektra, ki ga obravnava, resnično zanimiva za gledalca. Njen ogled nujno priporočamo. Na voljo imate le še teden dni, do zadnjega v mesecu, potem bo zaprla vrata.
O kulturi in umetnosti Irana, za našo eksotično percepcijo ravno prav oddaljenega, je v Evropi bore malo znanega. Evropska unija, ki je sicer izjemno darežljiva pri spodbujanju medkulturnega dialoga z oddaljenimi in drugačnimi deželami, je v primeru tega prostora ostala mrtvo hladna. Islamska republika Iran je namreč od svoje formacije pred slabimi tridesetimi leti skrajno nepriljubljena v večini zahodnega sveta, očitno pa tudi pri lastni diaspori in v državi živečem intelektualnem sloju.
Lovke različnih fundacij, evropskih, evro-azijskih ali medcelinskih, v Iran ne segajo. Za to je kriva seveda ideološka prepreka, ki je to deželo tako ostro ločila od preostalega sveta. Leta 1979 je Iran po skoraj petstoletni vladavini šahov zaradi monarhične nesposobnosti in brezbrižnosti do lastnega prebivalstva zajela velika revolucija, ki je iz dežele pognala objestne kolonialne sile in proameriško oblast.
V bojih med več frakcijami, katerih skupni cilj je bila odstranitev zadnjega šaha Reze Pahlavija, je prevladala skrajna šiitska opcija ajatole Khomeinija, ki je deželo spremenil v prvo in edino islamsko republiko. Klerikalna država je nato obračunala najprej z notranjim tekmecem, komunistom, nato pa našla zunanjega. Irak je namreč po revoluciji ob pomoči zahodnega in vzhodnega bloka napadel novonastalo državo, jo zapletel v krvavo vojno, ki je predvsem utrdila oblast islamskega klera v Iranu.
Danes, skoraj dvajset let po koncu ognja na jugozahodnih mejah dežele, je spomin na te dogodke in padle mučenike še izjemno živ. Medijska slika grmi v podporo islamske revolucije, v spomin samomorilskim mučenikom in predvsem pazi, da skozi pore cenzure ne pricurlja kakršna koli sporna vest in ideologija v to zaprto deželo. Iran trpi nekakšne omejene sankcije že vrsto let. Izključen je iz monetarnega bančnega sistema ter je politično, gospodarsko in v veliki meri tudi kulturno samozadosten.
Tako kultura in umetnost iščeta stranpoti skozi restriktivno zakonodajo branilcev in varuhov islama, ki želijo ohraniti deželo čisto in varno pred vplivom globalizacije. Umetniki, ki delujejo v Iranu, se tako soočajo z neskončno samocenzuro, ki jih vodi v globine vsebinske širine svojih projektov, ter z državno cenzuro, ki v svoji avtokratskosti ne prepozna subtilnih komentarjev in prikritih prispodob ukleščenih umetnikov. Cenzura išče zgolj neposredne napade na državni in religiozni ustroj, ki sta dejansko eno, ter vsakršne zametke pornografije, kar je lahko tudi podoba ženske nadlakti.
Kot že večkrat v zgodovini umetnosti se v Iranu izkazuje, da so umetniki pod tovrstnim pritiskom izjemno kreativni in produktivni. Zavedanje večne nevarnosti, ki nikakor ni nedolžna in venomer grozi tudi z najstrožjimi sankcijami, spodbuja melanholično izraznost, subtilni simbolizem ali preventivno abstrahiranje v kontekstu sodobne likovne umetnosti. Zahodni svet je v želji po subverzivnosti in aktivistični drži poskusil že praktično vse, v veliki meri pa je opustil poetiko likovne umetnosti, ki jo definira kot takšno.
Umetniki na območju Irana tako raziskujejo predvsem možnosti avtorskega izraza in njegove formalne zakonitosti. Za razliko od globalnega umetnostnega sistema, zlasti striktno tržnega, ki od iranskih ustvarjalcev zrajcano pričakuje neizmerno kritiko lastne družbe in odmev na položaj žensk, se umetniki poslužujejo vsakovrstnih tematik in načinov izraza. Tako tudi velikokrat družbenokritična in raziskovalna sodobna umetnost ubira precej drugačne tone.
Umetnostni sistem je tako ostro razdeljen na državno podprto javno sfero, ki se predstavlja na državnih in mestih prizoriščih in razstaviščih, in podzemno dejavnost, temelječo predvsem na samoiniciativi ustvarjalcev in podpornikov. Javna sfera se tako obrača zlasti h klasičnim likovnim medijem, kot so slikarstvo, kiparstvo, grafika in grafično oblikovanje. Zaradi neproblematičnosti sporočila in tradicije islamske dekorativne umetnosti ta srenja ostaja predvsem v okvirih abstraktne umetnosti brez močne sporočilne note in kaligrafije.
Druga stran umetnostne scene, ločena od javnih ustanov in zasebnih prodajnih galerij, se zateka k taktikam podzemnega delovanja. Številne galerije delujejo začasno v zasebnih prostorih, menjajo svoje prostore glede na trenuten položaj in potrebe ter se predstavljajo v tujini. Seveda umetnosti v javnem prostoru ni mogoče srečati, zato pa se ustvarjalnost širi med publiko po skrbno preverjenem ustnem izročilu. Vsak prehod v širšo javnost lahko postane problematičen in nevaren, zlasti v zadnjih letih, ko se je državna represija ponovno zaostrila.
Tako postajajo studii umetnikov, garaže staršev ali hiše prednikov in sorodnikov začasni razstavni prostori in prostori druženja. Najbolj poznan dogodek zadnjega časa je morda teheranski bienale sodobne umetnosti, ki ga iz svojega zasebnega studia vodi umetnik in kustos Amirali Ghazemi. Ta je zaradi primanjkljaja sredstev in razumevanja našel svoj prostor najprej v Istanbulu, nato pa bo potoval po različnih prostorih Evrope. Velika skupina avtorjev te karavane na podlagi neselektivnega razpisa prihaja iz vsega sveta. Tako ta bienale ne predstavlja lokalne dejavnosti, pač pa bolj zavzema stališče zapostavljenosti sodobnih umetniških praks v domovini.
Ena boljših, relevantnejših in ožjih predstavitev iranske novomedijske umetnosti se je zgodila v zapuščeni hiši, čakajoči na rušenje, da naredi prostor bliskovito rastočemu mestu. Do tja je moč priti zgolj s povabilom nekoga, ki je bil povabljen neposredno in jamči zate. Kot tujci seveda ne dajemo vtisa vohunov in političnih, prodržavnih disidentov, pač pa predstavljamo možnost razširitve glasu o plodnih avtorjih iranske provinience, ki bi želeli delovati tudi zunaj podzemlja in meja svoje domovine.
Razstava Video Art & Installation Group Exhibition šestih mladih avtorjev se je zgodila 4. in 5. septembra nekje v severnem prestižnem predelu Teherana. Enodružinska hiša v dveh nadstropjih je bila predelana in opremljena za potrebe tovrstne predstavitve. Za zaprtimi vrati veljajo povsem drugačne zakonitosti, ki obiskovalcu ubijejo občutek represije, ki je prisoten na drugi strani zaprtih vrat.
Razstava, kot pove že samo splošno ime, ne ponuja nekega trdnega vsebinskega koncepta, obrača se predvsem na redko uporabljene medije in načine dela, na formalne značilnosti del, ki se vsa po vrsti poigravajo z njihovimi formalnimi značilnostmi in možnostmi. Prikrite tematike, ki v javnih ustanovah zaradi močne cenzure kljub subtilnemu sporočilu ne bi prišle do publike, se tudi v tem primeru ne dotikajo zgolj splošnega nezadovoljstva nad represijo v deželi. Ta izjava je namreč skrita v skoraj vsakem podtonu umetniškega dela, saj tovrstna politika kljub mentalnim in fizičnim filtrom curlja v vse pore posameznikovega življenja.
Umetnice in umetniki se torej sprašujejo o krivdi in odgovornosti posameznika, o pričakovanjih v življenju tako nas samih kot svojih bližnjih. Interpretirajo položaj samih sebe v svetu, kjer sleherna od 70 milijonov duš v deželi živi dvojno življenje, bariera med njima pa je stroga in neprehodna. Odpirajo pot razmišljanju o izobraževanju, pričakovanju žensk ne zgolj v prostoru islamskega Irana, pač pa vsem svetu, ki goji prav poseben odnos do pripadnic tako imenovanega nežnejšega spola.
Alireza Fashami, mlada režiserka in umetnica, se je predstavila z večmedijsko instalacijo If I Was Sixty Years Old, popestreno s konstantno performativno akcijo. Medijske podobe in zvočni zapisi na televizijskem zaslonu, harmonikar na podestu ter nevesta v zahodnjaški, snežno beli opravi v srhljivem ozračju obrednega plesa nakazujejo položaj posameznika v družbi, obojestranska pričakovanja in odnos do lastnega otroštva.
Hamidreza Karami je v majhnem temačnem ambientu predstavila večplastno instalacijo The Lost Dream. Dve fotografski podobi, ki gledata druga proti drugi vsaka s svoje strani sobe, predstavljata repetitivno serijo fotografij bičanja lokalnega serijskega morilca in posiljevalca otrok ter na drugi strani portrete nedolžnih otroških obrazov. To nasprotje med kriminalcem z umazanimi zločinskimi rokami in čistimi otroškimi dušami postane srhljiva prispodoba starševskega in družbenega pričakovanja. Kdo bi želel svojemu sinu morilsko prihodnost, a vendarle je skoraj sleherni kriminalec prešel skozi deloma dobronamerno starševsko vzgojo. Nedoločljivost prihodnosti, posameznikovih dejanj in ne nazadnje družbene situacije je podkrepljena s subtilno video projekcijo umetelnega morskega bitja, ki brezciljno tava po vidnem polju zaslona medijske krajine.
Sara Abbasian se predstavlja z zahtevno in kompleksno instalacijo Room No. 0012345678900, kjer perpetuira in repetira delčke posameznikove realnosti, delčke spominov in pričakovanj. Med barvni kubus iz umetnih materialov umešča kosti, delčke otroških igrač in majhne vsakodnevne aparature. Njena obsesija s številkami prihaja na površje izjemno subtilno, vendar dovolj očitno, da v njej prepoznamo veliki in - po njenih besedah - shizofreni um umetnice.
Naj bo to zgolj delček velikega mozaika umetnosti iz Irana, ki je neizmeren, kot je neizmerna dežela, v kateri nastaja pod specifičnimi pogoji. Ti so deloma spodbujevalnik neizmerne poetike likovnih umetnikov, deloma pa se nanašajo na razslojenost družbe, ki ne omogoča vsakomur ukvarjanja s kulturo in umetnostjo.
Treba je vedeti, da se praktično vsa sodobna umetnostna produkcija v Iranu dogaja v Teheranu in da jo vodijo pripadniki višjih kast družbe, ki prebivajo in živijo za visokimi zidovi vil severnega dela prestolnice. Ti avtorji na svoji koži čutijo zgolj državno represijo, ne pa tudi gmotnega pomanjkanja, ki pesti umetnike ponekod v zahodnem svetu. Tako Iran kljub zahodni usmerjenosti svojih elit ostaja ukleščen v primežu umetnostnega elitizma, ki ne ponuja vsaj približno enakih možnosti vsem ravnem družbe. Biti umetnik v Iranu kot po pravilu pomeni biti bogat.
Zdaj pa se posvetimo še napovedi pomembnejših dogodkov v polju vizualnih umetnosti doma in v bližnji soseščini, ki se imajo zgoditi v naslednjih dneh.
Včeraj se je z zažiganjem velikega čevapčiča na Prešernovem trgu začela prireditev Moderne galerije Muzej na cesti, ki bo v nadaljnjem mesecu dni predstavljal umetniške projekte v javnem prostoru z mednarodno udeležbo.
Danes se ponovno odpira Kinodvor, umetniški kinematograf, ki je prešel iz državnih v mestne roke. Poleg dobre ponudbe raznorodnega filma se nadejamo tudi nadaljevanja specifičnih umetniških projektov in video projekcij.
V novomeški galeriji Simulaker se bo v četrtek 25. septembra odprla razstava nizozemskega umetnika Dirka Heija z naslovom Med preteklostjo in prihodnostjo.
Prav tako v četrtek 25. septembra bo svoja široka vrata odprl festival Arhipelag v Novi Gorici, ki se usmerja v eksperimentalno in avanturistično ustvarjanje na presečišču mnogih umetniških izrazov.
V galeriji Photon v Ljubljani se bo v petek 26. septembra ob 20. uri odprlo nadaljevanje projekta Video in Porgress II, kjer bodo pod skupnim naslovom Perspektive mest predstavljeni štirje domači video ustvarjalci in skupine.
Istega dne, 26. septembra ob 20. uri, se bo v kabinetu DDR, na dvorišču galerije Škuc, zgodila predstavitev projekta Gorana Medjugorca z naslovom Ivikšn.
V petek 26. septembra se v Beogradu odpira tradicionalni, že 49. Oktobarski salon, ki se bo tokrat pod kuratorsko taktirko Bojane Pejić obrnil v polje kontekstualnih umetniških praks z naslovom Umetnik građanin / umetnica građanka.
V soboto 27. septembra se v graškem Kunsthausu odpira velika mednarodna razstava Life? Biomorfic Forms in Sculpture, ki predstavlja umetnike različnih generacij in njihove poglede na upodabljanje tovrstnih tako imenovanih biomorfnih form.
V beneški Palazzo Grassi se bo prav tako v soboto 27. septembra odprla velika pregledna razstava Italics, Italian Art Between Tradition and Revolution (1968 – 2008).
S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse. Lep pozdrav in na slišanje spet v sredo, 8. oktobra, ob dvajseti uri, na valovih Radia Študent. Tokratno oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Tanja Pavlič.
Komentarji
komentiraj >>