Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MLADI SLOVENSKI AVTORJI: VESNA LEMAIĆ - LOVKI NA OBČUTKE (5379 bralcev)
Nedelja, 28. 9. 2008
kristinas



Vesna Lemaić se je rodila leta 1981 v Ljubljani. Verjame v solidarnost in nadnaravno. Je ljubiteljica grozljivega žanra, Slovenije in rastlin. Njen prvenec z naslovom Popularne zgodbe bo izšel oktobra pri Cankarjevi založbi. Do zdaj je objavljala v revijah Literatura in Dialogi. Letos je prejela prvo nagrado na RTV natečaju za kratko zgodbo Nič ni, nič ni. Pisanje grozljivk in znanstvene fantastike ji trenutno predstavlja največji izziv. Futuristična zgodba Lovki na občutke, ki jo bomo poslušali nocoj, poskuša spojiti prav ta dva žanra.

LOVKI NA OBČUTKE

Ljubljana, 2098. - Na pragu 22. stoletja ne vlada kaos, le svetovno prebivalstvo muči svetobolje, zavedanje, da nekam niso nikoli prispeli. Ljubljana je razvila profitno dejavnost v terciarni panogi, shock - turism. Povpraševanje je v kratkem zelo naraslo, kar je pospešilo gradnjo nove hotelske četrti s kapsulnimi ležišči...

Na Titovi visijo zastave Evropske Unije, s katerih je bilo po državljanski vojni umaknjenih nekaj zvezd. Na križišču pod zastavami stojita dve nizozemski turistki z ekscentričnima pričeskama, ki spominjata na rokokojske klobučke. Ena od njiju pokaže s kazalcem na stavbo z gladko steno, kamor je ravno projicirana novica: Scalp Maniac scalps again! Zadnja beseda se utripajoče povečuje.

»Začelo se je,« reče Baphie svoji prijateljici Tatienne.

Tokrat ni treba dvigniti prsta, saj se na nasprotni strani ob signalniku ustavi nekdo s previto glavo. Tatienne si natakne sončna očala, da bi si žrtev diskretno ogledala. Baphie pa tujca prime za komolec, ko se srečajo, in mu z drugo roko tišči denar: »Kaj se ti je zgodilo?«

»Sovražim to mesto.« Skalpiranec denar vzame in si ga vtakne v žep, skupaj prečkajo cesto v njuno smer. Njegova glava je uvita v kričeče belo maso, ki se prilega obliki njegove lobanje. Ustavijo se na vogalu. »Bilo je grozno, vračal sem se z nekega partyja na Metelkovi.«

Turisti na ulici se radovedno ustavljajo in vlečejo na ušesa, kaj ima skalpiranec povedati. On pa se z ramo nasloni na zid in počaka, da se jih čim več približa. »Zdaj sem na pain - killerjih. Zdaj je v redu.«

Baphie živčno pogleduje po turistih, ki so jih obkrožili, tujcu vidno ustreza, da so se vsi zbrali samo zaradi njega. Govori na glas, da bi ga vsi slišali. Baphie ga potegne za rokav in se zrine iz množice. »Si videl! Pojedli bi te.«

Tatienne jima sledi. Jezi jo, da Baphie tako hiti z vsem skupaj. Ob vstopu v cono Ljubljana - Center sta morali podpisati, da sami odgovarjata za morebitno pohabo ali smrt, to je bilo sicer vznemirljivo, ampak saj ni treba, da se vse začne že isti dan?

Baphie se ozre nazaj in ji razburjeno pomežikne. Skalpirancu pa reče: »Gremo v najin hotel. Tu je vse preveč mrhovinarjev.«

Turisti jih vsiljivo gledajo in namigujejo na njih, Baphie iztegne vrat in dvigne brado navzgor, kot bi bila ponosna na svoj plen, Tatienne pa je vsa zadeva neprijetna, poskuša se osredotočiti na talne oglase, ki vrtoglavo žarčijo v zelenih in rdečih barvah pod njenimi stopali.

»Imata kaj psihorestavrantov v sobi?« Skalpiranec se ustavi in si z izumetničeno kretnjo pokrije obraz. »Grozno me nažira, vse to.« Res je bled in upadlega obraza, ampak brez dvoma se zaveda svoje vrednosti in tega, da lahko izpuli iz njiju, kar se mu bo zahotelo.

»Se bo že kaj našlo,« reče Baphie hladnokrvno in pospeši korak.

Ko na recepciji preverjajo njegovo identiteto, Tatienne pridušeno reče: »Prav treba ti je bilo tega bebca vleči k nama!«

»Morava izvedeti iz prve roke.«

Na vrhu hotela je zastekljena terasa z umetno klimo, namenjena chill - outu. Usedejo se na sam rob, od koder se odpira razgled na Ljubljanski grad, in si pod jezik vstavijo soma pilule.

»Nizozemska roba,« reče Baphie. Tatienne razmišlja o tem, kako vse te informacije, ki jih bo Baphie poskušala izvleči iz skalpiranca, ne bodo vredne niti četrtinke some, ki se je topila pod njegovim jezikom.

Po petnajstih minutah skalpiranec pove, da je iz Belgije in da obožuje Nizozemsko zaradi dolge tradicije medkulturnega dialoga. Tatienne se začne presedati, Baphie pa ga vpraša: »No, kje se ti je to zgodilo?«

»Na Slomshkovi, s partyja sem šel. Eno grozljivo cerkev sem imel na levi strani, Cerkev srca Jehovega, ali nekaj podobnega.«

Tatienne lenobno potegne leisureComp iz torbe in vanj vtipka cono Ljubljana - Center.

»Si našla?« jo dosti bolj zainteresirano vpraša Baphie. Skupaj se sklonita nad načrt na zaslončku, potem pa Baphie vzklikne: »Imava jo - Slomshkova, Cerkev srca Jezusovega.«

Skalpiranec si s prstom porine pilulo some nazaj pod jezik. »Bil je tak zoprn mrak, preden se začne daniti. Oglasi so se mi vrtinčili pod nogami. Bil sem zbegan od psihorevealentnih zrnc, ki sem jih kupil na partyju. Ravno sem se hotel ozreti naokoli, ko me je nekaj potegnilo pod arkade.« Skalpiranec pogoltne slino.

Tatienne si ogleduje Slomshkovo ulico, Baphie pa poskuša locirati kraj dogodka. Ko obe dvigneta glavo, vidita, da ju skalpiranec z zanimanjem opazuje.

»Kakšen je bil občutek?« Baphie je važno predvsem to, občutek.

Tudi Tatienne bi ga skoraj sočasno vprašala: »Kako je bilo? Kje si ga občutil?« Toda ne, odločila se je, da ga bo s prezirom degradirala.

»To je najhujše. Tisto noč sem konzumiral vse povprek, berlinsko somo, splitske psihorestavrante in še praška psihorevealentna zrnca. Ta mešanica je vse izničila. Tam sem bil z njim, pod oboki, z mano je lahko opletal kot s 50 - denskim kombinezonom, jaz pa nisem občutil ničesar. Samo to, da me premika okoli sebe.«

»Brez veze,« reče Tatienne.

»Niti najmanj. Ta informacija je bistvena,« jo popravi Baphie. »Od zdaj naprej ne bova vzeli niti enega psihogenetika več.«

»Pfa, to pa so počitnice!« Prhne Tatienne.

Skalpiranec se zareži, tako da mu izpod jezika pogleda modra pilula. Ob tem se Baphie zatrdno odloči, da ji bo moral za somo in podkupnino povedati še kaj več kot to.

»Ja, pa gotovo je bilo kaj drugače. Iz kakšne perspektive si doživel šok?«

Tatienne se zadrži, ne vpraša ga: »A si vse skupaj občutil izven telesa? A si mogoče celo podoživel psiho skalp - manijaka?« Ampak se ne zlomi, ustnice stisne in ga pogleda od strani.

Skalpiranec zastriže z rokama: »Punci, punci! Preveč si obetata od mene.«

Naenkrat je Baphie vidno razočarana, Tatienne pa se privoščljivo namrdne.

»No, pa povej vseeno, kot je bilo.« Reče Baphie v spravljivem tonu.

»Pritisnil me je ob zid.« Skalpiranec se potipa po temenu.

»A te kaj boli?«

»Ne. 500 - miligramski pain - killerji zaenkrat zadostujejo. Čudno je to: danes sem bil na soncu in zdaj čutim toploto pod maso. Prvi občutek po tisti noči.«

Baphie ga pričakujoče gleda, Tatienne si nezainteresirano trebi nohte.

»Grozno je bilo to,« nadaljuje skalpiranec. »Lotil se me je s skalpelom, a si predstavljata! Kot kak postmoderni psihopat, ki še ni slišal za laser.«

Baphie vidno zajame sapo, Tatienne zmrazi po laktih. Postmoderni ljudje izpred 21. stoletja so bili res primitivci.

»Če ne bi bil poln vseh tistih psihogenetikov, mi je rekel zdravnik, bi se mi utrgalo od bolečine.«

»Freaky!« reče Baphie. »To moram enkrat doživeti!«

»Niti vpiti nisem mogel: samo pljuval in požiral sem zrnca, ker sem jih imel še vedno polna usta.«

»Kakšen je pa bil?« Baphie se ne vda. Belgijca ponovno oceni kot nezamenljivi vir informacij.

»Ne vem. Ne spomnim se. Oči in ušesa mi je začela zalivati kri in potem nisem nič več ne videl ne slišal. Potapljal sem se.«

Tatienne začuti modre valove some pod jezikom. Oči ji zakolutajo in se ustavijo na neprijetnem prizoru - skalpiranec, ki bi ga sama najraje zradirala iz celotne scene, povsem zajeda Baphiejino pozornost.

»Potem sem se zbudil s to maso po glavi. To je to.«

Vsega skupaj je vseeno prehitro konec. Še več, Baphie se ponovno zazdi, da je končal, še preden je zares začel. »A imaš na leisureCompu kakšno svojo fotko, da vidim, kako si zgledal pred tem.«

Zdi se, da je skalpiranec tega vesel. Hitro izvleče leisureComp in pobrska po njemu. Zaslonček obrne proti njima, na njem se eden za drugim predvajajo njegovi posnetki. »To so najnovejši - dan, preden se je vse to zgodilo.«

Baphie je vzhičena.

Tatienne ošvrkne zaslonček. »Res ni slaba frizura,« bi se priključila Tatienne, če se ne bi zavezala k molku.

»Midve sva frizerki.«

Tatienne dregne Baphie z nogo: res ji ni treba razsipati osebnih podatkov zdaj, v nepreverjenih okoliščinah.

Skalpiranec namerno spregleda zelo nervozno potezo pod mizo in nadaljuje. »Ko sem prispel v Ljubljano, sem se odločil, da takoj stopim k najdražjemu frizerju. Hotel sem biti vpadljiv za manijaka.«

»Dobra ideja,« reče Baphie. »Pri kateremu frizerju?«

»Hair - Flasher.« Na leisureCompu jima pokaže pravo ulico.

Tatienne navznoter napeto opreza, če je soma že začela učinkovati. Čuti samo medle mravljinčaste izbruhe v mišicah, zaradi česar se čuti opeharjena. Na živce ji gre, da Baphie iz vsake ničvrednosti dela projekt in si v njem podeli neko grandiozno vlogo. Pa tale frik, ki si je sam namazal sanitetno maso na glavo, ker mu godi pomilovanje drugih ljudi. In zdaj parazitira na Baphie, na njuni somi, na terasi njunega hotela in na njunem razgledu.

Skalpiranec v najbolj neprimernem trenutku reče: »Tak se ne morem vrniti domov. Tu bom ostal.«

»A misliš, da se mi smiliš?!« Tatienne pošizi. Nič ni hujšega od neefektivne some, ki te narobe stimulira: zavre ji v mišičnih vozlih. »Pokaži, kaj imaš pod maso!«

»Ej, Tatienne, take it easy.« Reče Baphie, ki ni pozorna na nične učinke some ali pa samo ni tako neučakana kot njena prijateljica.

»Pokaži, kaj imaš spodaj!« Tatienne je na tem, da plane nadenj. »Ti sploh nisi prava žrtev!«

Skalpiranec se vznemiri, že dolgo ni nihče kričal nanj.

»Baphie! Zajebal naju je. Blefira! A ne vidiš, da blefira?!«

Baphie radovedno opazuje, kako bo odreagiral skalpiranec.

Tatienne čez mizo skoči vanj: »Vrni Baphie denar!« Kar iz prve ga z nohti zgrabi za vrat. »Pokaži, kaj imaš pod maso! Ali pa vrni denar!«

Skalpiranec že grabi po žepih in lahko si predstavljata, da je bil podobno labilen, ko ga je obdeloval skalp - manijak. Končno izvleče Baphiejin denar in ga dvigne k Tatienne. Tatienne mu ga iztrga iz roke in ga pahne vstran. Zadere se: »Spizdi nazaj v Belgijo!«

Skalpiranec se pobere s terase, Baphie reče: »A moraš? Ti tvoji izpadi vse zajebajo. Ne bom več vzela some, če boš zraven. Nisva na istem vibeu.«

Iz hotela se odpravita k Hair - Flasherju. Po ulicah se sukajo projicirani oglasi, občasno oplazijo človeka po njegovem kombinezonu čez pleča ali pa mu utripnejo na čelu. Ko se ustavita ob signalniku na križišču, se tudi njima čez škornje izpiše: You' re in great danger. Tatienne potegne Baphie nazaj, obvestilo pa v istem trenutku izgine.

»Kakšno katastrofično mesto!« občudujoče dihne Baphie. Njena pričeska, ji je začela ob ušesu odstopati. Tatienne ji ravno namerava pripeti purpurne pramene nazaj h glavi, ko pristopi k njima neznanec z belo maso na glavi, naslednja žrtev. Ustnice ima vse razbarvane od nekvalitetne some in čez brado se mu vleče modrikast strjen izbljuvek. »Za 800 evrov vama povem, kako je bilo?«

Tatienne se zadere: »Odjebi, mrhovinar! Odjebi!«

Baphie živčno pogleda v signalnik in jo potegne za sabo čez odprt prehod. »Daj, pozabi nanj! A ne vidiš, da je revček.« Z glavo ji pomigne na grafit Who's gonna be next?, ki ga poskušajo z razredčilom očistiti z zidu ob vhodu v Hair - Flasherja. Tam pa med vrati stoji moški v over - dressed kombinezonu in reče: »Jooj, meni je bil pa ta grafit ultra všeč?« Potem ju pogleda. »A razumeta? Who's gonna be next? Kdo se bo šel naslednji skalpirat v moj studio?«

»Midve.« Reče Baphie.

»Funky!« Umakne se v notranjost. »Dobrodošli v Hair - Flasherju!«

»Mmm. Groovy ambient.« Se takoj odzove Baphie. Tatienne šviga z očmi po prostoru in ko se ustavi na frizerjevi postavi, se ji ustnice stisnejo.

»A bosta najprej kak aperitiv za pod jezik, punci?« Frizer pretirano zagestikulira. »Imam najbolj odpihnjeno barvno paleto. Celo mavrico.« Zasmeji se, previsoko. »A - ha - ha - Ha - ha.«

»Ne hvala.« Reče Baphie. Tatienne se razklenejo usta. »Jaz bom.«

»O ne, ne boš.« Baphie jo odločno zgrabi za roko. »Za danes je bilo dovolj.«

»Baphie, res, slabo se počutim.«

»Vedno se slabo počutiš, če ti zdresira lase kdo, ki ga ne poznaš. Je tako?«

Tatienne odneha.

»Vidve sta pa šarf!« Frizer stegne prste in dlani v stran. »Nič ne bom silil.«

Pelje ju do screena in jima predvaja svojo ponudbo.

»Premaknimo se raje na kaj bolj vpadljivega. Radi bi, da naju skalp - manijak takoj zapazi.«

»Spirit Jah! Tako se govori!« Frizer tleskne s prsti. Vtipka novo kodo. »Imam stran za bolj zahtevne stranke.«

Na screenu se zdaj nanizajo prave lasate pošasti.

»Groo - vii!« vzklikne Baphie. »Tole hočem.«

»Fruity Wood.« Frizer na skriva ponosa. »Te si ne upa nositi vsak.«

Tatienne se ne more odločiti. Vse so ji bolj ali manj všeč, toda nobena se ji ne zdi prava zanjo. Frizer se začne mrščiti. Baphie vznemirjeno pogleduje ven, če se je že začelo mračiti. Ko ji je dovolj čakanja, naključno izstreli: »Ta! Ta je prava zate, Tatienne!«

»A misliš?«

»Ja. Crunchy Ozone. Čisto odpihnjena.« Baphie se prepričano usede na stol in pomigne frizerju. »Zdresiraj!«

Frizer se je loti. »A sta iskalki občutkov?«

»Ja. Saj za to gre v tem mestu, ne.«

»To mesto ni zame.« Frizer povesi veke in roke. »Ne maram realnih občutkov. Gor nad salonom imam stanovanje in sploh ne hodim ven. Vse, kar rabim, mi pošljejo na dom.«

Tatienne, ki še kar stoji pred novo frizuro Crunchy Ozone, se zdaj usede na stol poleg Baphie. »A si na kakšni terapiji?«

»Ne. Dobro se podpiram, iznašel sem sijajno kombinacijo some in psihorestavrantov. Na njej se vzdržujem zadnje 3 mesece.«

Baphie v ogledalu opazi neurejeni pramen las in ga takoj prilepi nazaj k licu. »Kako se pa vznemirjaš?«

»Se ne. Moje stanovanje je povsem belo, tudi predmeti so beli ali prosojni. No, nisem se mogel odreči visokemu sijaju. Nor sem na visok sijaj belih površin.«

Baphie ne posluša več, napeto opazuje rojevajoči se lasati stvor na svoji glavi. Frizer mora biti zelo izkušen, z laserjem ravna povsem suvereno. Le ob ušesu ga naenkrat ugasne.

»Nenavadno uho imaš.«

Baphie pomigne na Tatienne. »Ona mi ga je razrezala. Dresirala mi je lase, pa ni preklopila laserja na ear area, in je šlo pol ušesa.«

»Spirit Jah!« Frizer se zagleda v Tatienne. »A si sploh frizerka?«

Tatienne živčno zašviga z očmi od frizerja po prostoru in nazaj. »Ni te bilo zraven. Nimaš pojma, kako je bilo.«

»Saj mi je plačala operacijo pa je bilo vse ok.«

»Brez hudih emocij v mojem salonu.« Frizer reče avtoritativno, kot da mu ni niti malo do nepredvidljivih izbruhov.

Res doseže tišino. In šele sam jo pretrga: »Eto! Fruity Wood! Ti je všeč?«

»Groo - vii!« Baphie vstane in se ogleduje iz vseh mogočih perspektiv.

»Crunchy Ozone, ti si na vrsti!« Frizer je vznesen, očitno je zadovoljen z Baphiejino preobrazbo.

»Ne. Premislila sem si.« Tatienne vstane in izstopi iz salona, da ne bi poslušala Baphiejinih protestov.

»Zadnje dni jo večkrat obide slabost.«

»Nič hudega.« Frizer preveri, če je Baphiejino nakazilo potrjeno. Potem nadaljuje brezbrižno, toda njegova napeta drža ga izdaja. »Čez 30 minut se začnejo rizične ure. A bosta zunaj preživeli noč?«

Don't get carried away! Victims are all around you. Napis se zapelje nad Tatienneino glavo čez vitrino salona, ne da bi ga opazila.

»Zato sva tukaj.« Baphie usodno zadrži pogled na frizerjevem obrazu, da se mu naježijo roke od zloslutnje.

»Kaj praviš na Fruity Wood, a?« Baphie stopi do Tatienne.

»Ni slabo. Držala bo vsaj tri dni.«

»Kaj je pa tebe spet šopnilo noter?«

»Nevaren tip, Baphie. Nevaren tip. Tebi ni nič jasno.«

»Aha, paranoja.«

»Naivna si kot spalna kapsula. Vsakega sprejmeš k sebi.«

»Tatienne, dobra ideja. Greva za štiri urice zakomirat v hotel.«

»Pa potem?«

»Ja, sensation shock

V hotelu v bližini Poljanske ceste se namestita v spalno kapsulo za dve osebi. To je ceneje od dveh enojnih kapsulnih ležišč.

Nekaj trenutkov je Tatienne tiho, potem pa reče: »Kaj misliš, koliko nas leži v tem prostoru?«

»Kaj pa vem. Ogromno.«

»Kaj pa če zares boli?« Tatienne leži z rokama za glavo in strmi navzgor.

»Si ne želiva ravno tega?« Baphie zapre oči. »Takrat, ko si mi razrezala uho. Tisto je bilo.«

»Takrat nisi zgledala prav zadovoljna.«

»Ne vem. Moraš doživeti.« Baphie se obrne na bok. »Daj. Zaspiva. Morava ujeti rizične ure, še preden jih prekličejo.«

Baphie vnese v wakening - keyboard čas počitka. Na spodnji del obraza si namestita maski, ki jima dovajata mešanico zraka in uspavalnega plina.

Čez štiri ure se dovod uspavalne mešanice izklopi in zbudi ju alarm. Vstaneta. Baphiejina frizura je dobro prenesla ležanje. Na izhodu iz hotela se zadovoljno ogleda v zastekljeni izložbi trgovine s spominki, ki je odprta non - stop. Presenečena je, ker je še ni opazila: iz nje se vrne s skalpelom, na katerem je vgravirano Scalp Maniac - 3rd Season. Pred hotelom ga pokaže Tatienne, odpre ga, pogleda, kako pristaja njeni roki. V rezilo se ujame modrikast odblesk nekega tavajočega oglasa. Zapre ga in spravi v stegenski žep kombinezona. Tatienne ne pokaže kaj dosti zanimanja za spominek, prija ji hladen nočni zrak, vendar tega ne pove. Na leisureCompu locirata svoj položaj in pot do Slomshkove. Cestna razsvetljava je izključena, okoli blodijo le kričeči oglasi in podobe.

Pol štirih zjutraj. Zelo malo ljudi je zunaj. Še ti se izogibajo med sabo in sumničavo gledajo drug drugega čez cesto. Rizične ure niso za pogovor. Turisti, lačni občutkov, begajo okoli kot sateliti. Iščejo ozke in temačne ulice, lovijo. Lovijo občutke.

Baphie in Tatienne zavijeta na Trubarjevo. Molčita in med hojo čakata, kaj se bo zgodilo. Tatienne gleda samo naravnost, s svojim daljinskim vidom poskuša določiti vsako gibanje, ki bi se jima začelo približevati. Baphie pa s hitrimi pogledi preiskuje najbližje objekte. Od napetega strmenja se ji začnejo solziti oči in slika se ji popači. Obstane, pomenca si oči in izostri sliko tam, kjer se je razlila. Zaradi silne osredotočenosti Tatienne hodi naprej. Tatienne se oddaljuje, ob tem Baphie občuti silovit občutek, ki ji pospeši srce. Pomisli, da bi jo lahko vse to obhajalo ves čas, če ne bi vzela prijateljice s seboj. Odloči se, da bo nekoliko zaostala. Čez ulico zdrsijo besede Watch out! Scalp maniac is out there!

Zmrazi jo. Občutki se vrstijo. Vsi zelo telesni, to jo preseneti. Tatienne zgubi izpred oči. Sama je. Sredi Trubarjeve, z oglasi, ki se spuščajo na površine objektov okoli nje. Zelo jasno zazna anti-željo: da ne bi nič, noben pomen oglasne mreže, oplazil njenega telesa. Počepne in se stisne h kolenom. Poskuša določiti, kdaj bo njena površina obstreljena z informacijo. Po kolenih se splazi naprej, prešine jo, da ni dobro ustanovila koordinat, zleze še naprej. Nekaj minornega je v njenem položaju.

Tedaj zasliši oddaljen žvižg. Za žvižgom se pojavi Tatienne, ki se bliža z vznemirjenimi koraki. Mogoče pa tudi ne, pomisli Baphie, mogoče je prav, da je vzela Tatienne s sabo.

Vstane in ji gre naproti.

»Nekaj je narobe.« Začne Tatienne. »Videla sem Belgijca. Skalpiranca, razumeš!«

»In?« Baphie se preklopi iz prejšnje izkušnje na njun odnos. »A ti je kaj zatežil?«

»Ne. Ni me videl. Ampak tukaj nekaj ni prav.«

»Kako pa veš, da je bil on? Žrtve imajo vse maso na glavi in ni jih malo.«

»On je bil. Tega mrhovinarja lahko na daleč zavoham.«

»Tudi če je bil on. Verjetno mu je samo zmanjkalo some.« Baphie pomisli, da se rizične ure iztekajo. »Greva naprej.«

V kratkem zavijeta gor na Vidovdansko. Mračna je, toda po njej kroži dobra energija. Tatienne prime Baphie za roko. »Všeč mi je ta ulica.«

»Zdaj ni časa za sentimentalnosti! Nisva v Benetkah.« Baphie misli resno. Stavek »všeč mi je ta ulica« kar kliče po naskoku skalp - manijaka.

Tatienne utihne. Ni zadovoljna s preteklim dnem ne s trenutnim dogajanjem, vse je bilo nasičeno z dogodki, ki so mnogo obetali in izzveneli v ništrc. »Rabim somo. Brezvoljna postajam. Pa noge imam otopele.«

»Tatienne, prosim. A sva lahko malo tiho.«

Zdaj hodita v tišini. Baphie opreza, Tatienne je vse bolj pod vtisom less-somnie in tudi romantična Vidovdanska ji ne pomaga, da bi se dvignila - sledi prijateljici povsem mehanično, njena koncentracija je razsrediščena. Vmes se spomni Dogme XXI, ki trdi, da so po nujnosti malodušni prebivalci podvrženi smrti vsak čas. In ona zdaj proti temu nič ne more. Baphiejina frizura je dvakrat večja od njene glave, Tatienne pomisli, da se bo Baphiejin tanki vrat vsak čas prelomil in omahnil.

Prispeta do malega črnikavega parka, ko se Baphie ustavi in dvigne prst. Dopolni se s tremi krožnimi besedami. »Cerkev srca Jezusovega!«

Stavba je bila tako tipično zlovešča, da ji je človek zares verjel. Nevarnost je za ovinkom, o tem ni bilo dvoma.

»A čutiš?« Baphie prime Tatienne za rokav kombinezona. »Dogodek.«

Tatienne se dozdeva, da ima Baphie prav, ampak ne more se spraviti iz apatije. Za vogalom Cerkve srca Jezusovega se začne Slomshkova.

»Zločinec se vrne na kraj zločina,« reče Baphie, kot da samo na naglas razmišlja.

»Rabim somo, Baphie. Brez tega ne bom zmogla.«

»A se spomniš, kaj je Belgijec rekel.«

»Ampak brez tega bo šlo vse mimo mene. Less-somnia, razumeš!«

»Če bova kaj vzeli, nama bo vse realno ušlo. Tega pa nočeva, ne Tatienne?«

»Zaradi enega psihorestavranta se ne bo realnost sesula.«

»Jaz bom vstopila na Slomshkovo zdaj, s tabo ali brez tebe.«

Tatienne se sprijazni, da bo ob Dogodku prikrajšana za senzualno in emotivno udeležbo. Kljub zaostajanju poskuša ujeti Baphiejin tempo.

Pred njima se odpre Slomshkova ulica, neenakomerno široka. Ne moreta videti njenega konca, vsa ulica spominja na dolgo, nepredvidljivo potovanje. Za njenimi proporci ni moč določiti nobenega vzorca, zato se zdi marsikomu grda. Vendar si Baphie ne dopusti tako enostavnega zaključka.

»Fatalno!«

Tatienne ne reče nič, poskuša se zanesti na prijateljičine čute, ki še niso odpovedali.

»Locirajva položaj, kjer je bil skalpiran Belgijec.«

Premakneta se. Hodita, skoraj korak po korak.

»Po mojem morava biti zelo blizu.« Baphie ve, kaj je to less-somnia. Zato poskuša s svojimi opisi in komentarji vzbujati vzdušje, saj je Tatienneino živčevje povsem nesenzibilno. »Poglej! Niso še odstranili opozoril crime - zone

Tatienne se giba kot mesečnica. Baphie naenkrat obžaluje, da nima pri sebi nobenega psihorestavranta. Tatienne bo lahka žrtev - Baphie se zave pasivne težnje v zadnji misli. Je to že prvi odmev less-somnie v njenem telesu? To misel odžene, znova se zave pičlega prebitka časa, prijateljico prime za rokav kombinezona in jo skoraj odvleče na kraj zločina.

V razgibanem soju bežečih oglasnih opozoril, Baphie presenečeno ugotovi, da krvi še niso odstranili. Njen pogled drsi od tal po steni navzgor: vse je še tam, na ogled.

»Tatienne, vidiš?«

Tatienne se nasloni na steno zraven in ne reče ničesar. Odklaplja se.

Zasliši se hitro gibanje, ki se približuje. Baphie se zadrgne grlo. To je on - skalp manijak! Ozre se okoli, za beg je prepozno, le še nekaj trenutkov ima na razpolago, skalpel ima, skalpel! Pretipa si kombinezon do stegenskega žepa. Izvleče skalpel in razpre -

Pred njo se v tistem hipu pojavi Belgijec z maso na glavi. V rokah drži leisureComp, ki ga usmeri k njima, ju osvetli in posname. To je vse. Ko pride Baphie k sebi, ga že ni več blizu.

Propadel Dogodek. Nič ni hujšega od Dogodka, ki je tako malenkosten, da si več ne zasluži svojega imena. Baphie s težavo odvleče Tatienne, ki ima funkcije na offu, v hotel. V kapsuli zaužijeta somo in z maskama na obrazu zapustita budnost.

Baphie se zbudi prva. Prijateljico pusti naprej spati, iz slabe vesti jo celo pogladi po roki. Iz kapsule vzame leisureComp in se odpravi na streho hotela. Na terasi se posede na najbolj oddaljenem koncu. Ko se je zbudila, je bila že povsem odločena, da bosta od zdaj naprej zmanjšali intenzivnost njunih počitnic s ponudbo zabave. Tako na strani, ki je naslovljena Ljubljana - the City of Danger, najprej pregleda program prireditev za naslednje dni. Pustila bo Tatienne proste roke, tudi some ji ne bo več odtegovala: toda Baphiejina slaba vest kljub temu ne pojenja.

Odpre oddelek Zadnje novice. Scalp Maniac identified. Still not located. Na zaslončku se prikažeta fotografiji nje in Tatienne, s skalpelom v dvignjeni roki in s krvavo steno v ozadju.

Baphie nekaj trenutkov samo strmi v leisureComp. Nekaj se dogaja oziroma nekaj nepovratnega se je moralo zgoditi. Votlina ust se ji začne hitro sušiti, jezik se ji prilepi na nebo in ne more pogoltniti sline. Za to ne more okriviti umetne klime na terasi. Ona in Tatienne sta identificirani: njena ekstremno lasata frizura in Tatiennein uplahneli less-somnični obraz. Ne gre za pomoto, zares gre.

Naenkrat preleti teraso, če kateri od turistov že sumničevo pogleduje k njej. V bližini ni ničesar, kar bi se dalo povezniti čez njene Fruity Wood lase. Počasi vstane, potem izgubi nadzor: frenetično zbezlja s terase. Do kapsule se ji srčni utrip in izguba telesne tekočine pospešita ob vsakem srečanju z mimoidočim. Občutkov je preveč, čista fizična perspektiva, brez psihorestavranta bo padla v šok, o tem je gotova. V kapsuli se zgrudi ob speči Tatienne. Nekaj trenutkov se v kapsuli sliši le Tatienneino sproščeno dihanje.

»Mrhovinar, belgijski!« Baphie se z dlanjo udari po čelu. Naenkrat občuti vso težo las, ki ji nategujejo kožo na obrazu navzgor. Ulovljena v svojo frizuro stegne roko in sname prijateljici masko. Tatienne odpre oči in zasliši Baphiejin glas: »V kuzli sva.«

Tatienne seže po maski, vendar ji jo Baphie iztrga.

»Konec je z nama!«

Tatienne se ne premakne, njeno telo je težko in občutek ima, da se ugreza v ležišče. »Greva po psihorestavrante

Baphie jo sooči s situacijo: pred oči ji postavi leisureComp, na katerem piše Scalp Maniac Wanted. Dead or Alive! Pod črkami sta posnetka njunih obrazov.

Tatienne se takoj dvigne na komolce. Osupla je, njene ustnice so modrikasto popackane od some. LeisureComp prime v svoje roke.

»Pobrati se morava!« Tatienne si gre nekajkrat z nohti čez obraz, kot bi jo neznosno srbela koža. Potem se zagleda v preplašen obraz nasproti. »Nekaj morava narediti s tvojimi lasmi.«

»Tole bo težko razdreti.« Baphie obe roki zakoplje v lase, vendar jih ne more premakniti ne naprej ne nazaj. »Nobenih pripomočkov nimava.«

»Sranje!« Tatienne se ozre okoli: toda v kapsuli ni kaj dosti videti. Nohte zarije v blago, na katerem sta spali, in ga raztrga. »Nimava časa. Zavij si tole okrog glave.«

Toda Baphie obsedi pred njo z rokama prosto ob telesu. Tatienne poklekne in ji skrije Fruity Wood frizuro pod veličasten turban. V kapsuli pustita nepotrebne stvari in se izkrcata. Mimo hotelske recepcije se premikata s spuščeno glavo, kljub sklepu, da se morata vesti samozavestno. Ležišča v kapsuli ne plačata. Baphie si z roko pokriva skalpel, katerega oblika razločno izstopa pod elastičnim kombinezonom. Ko stopata mimo zastekljene trgovine s spominki, se ji dozdeva, da se skalpel v stegenskem žepu veča in da ga ne bo mogla več dolgo skrivati pod dlanjo. Ko se znajdeta zunaj, reče: »Moram se ga znebiti! To je dokazni material.«

Tatienne je ne posluša, zaposluje jo načrt. »V najkrajšem možnem času morava zapustiti cono Ljubljana - Center.«

Na leisureCompu pregledata obseg Cone: zamejena je s Potjo spominov in tovarishtva. Tja čez pristojnosti Cone ne sežejo več.

»Kako me vse srbi po glavi od t - «

Na steni nad njima sta projicirana njuna posnetka, prav tako so navedene njune telesne karakteristike, ki le nekoliko odstopajo od pravih.

Baphie naenkrat zvije: predse izbljuva modro slino. Kolena se ji tresejo. »Ne bo nama uspelo!«

»Spravi se k sebi, Baphie! Zdaj si tega ne moreva privoščiti.«

Podatki na steni se zamenjajo: Psihološki profil - trihilomanija. Poklic - frizerki.

Tatienne jo objame čez pleča. »Baphie, takole zbujava pozornost!

Baphie se s težavo zravna in se nasloni na Tatienne.

»Rada bi šla domov.«

Tatienne na leisureCompu določi ruto. Z Baphie zavijeta na Roshko. Nasproti se jima približajo štiri žrtve, eden od njih bojevito zamahuje z rokama po zraku.

»Kaj bova, kaj bova?« Baphie skoraj zacepeta z nogama. Potni občutek na koži pod skalpelom jo zdrami. »Skalpel imam! Skalpel imam, Tatienne!«

»Ne. Ostani mirna. Ko rečem 'zdaj!', se skloni in si snemi škorenj.«

Žrtve so blizu. Lahko slišita, kako nekdo od njih reče: »Izdajata se za nizozemski turistki.«

»Zdaj!«

Baphie se nerodno skloni. Tatienne ji reče: »Pa ne more ti priti pesek v škorenj. Pokaži!«

»Dobro, da so organizirali množično hajko.« Reče najbližja žrtev ravno, ko se znajdejo vzporedno z njima.

»Takoj sem se odzval na vpoklic.«

»Izruval jima bom lase, če...« je bilo zadnje, kar sta še lahko ujeli.

Baphie se skremžijo usta, zajoka, potiho.

»A rabiš somo?« Tatienne jo agresivno prime za nadlaket.

Baphie ne more izdaviti niti besede.

»Nočem, da me raztrgajo! In to zaradi tebe!« Tatienne jo stresa. »Samo zato, ker boš ti odpovedala!«

Porine jo naprej pred sabo. Hodita. Občasno srečata raztreseno skupinico turistov, vsakič se morata premagovati. V kratkem nekoliko skreneta s poti. Znajdeta se Na Shpici, zobu, ob katerem se Ljubljanica razdvoji. Treba se je odločiti, levo ali desno. Vzameta somo, v sporazumnem molku. Odblesk Ljubljanice postane v nekaj sekundah manj odbijajoč.

Tatienne gleda v odtekajočo vodo. »Daj mi skalpel.«

Baphie se ne upira. Nato Tatienne na leisureCompu preveri njune trenutne koordinate.

»Tatienne, sva blizu?«

»Ne. Nisva.«

Spustita se po Grudnovemu nabrezhju. Skozi okno nad sabo zaslišita znan glas: »Res! Strigli sta se pri meni! Eni od njiju sem zdresiral frizuro Fruity Wood, zelo opazna. Ne morete je zgrešiti! Druga me je poskušala ustrahovati: včasih kakšni svoji stranki razreže uho. In še frizerki sta, si predstavljate! Pridite v Hair - Flasherja!«

Pospešita hojo, prečkata Ljubljanico. Na sredi mosta reče Tatienne sama sebi.

»Ne smeva se več ustavljati. To je najslabše.«

Na drugem bregu naletita na mešan zbor razjarjenih žrtev in turistov. Pred steno, na katero sta posredovani njuni podobi, se nekaj pripravlja.

Baphie zaostane za Tatienne. »Nekaj se bo zgodilo!«

»Na koncu te ceste. Na koncu te ceste, Baphie, se Cona konča. Samo še to zdrži.«

Skupina je zamaknjena v njuna obraza na zidu, obideta jih. Toda ravno ko jim obrneta hrbta, se zasliši top udarec. Tatienne zadnji hip zaustavi Baphie, da se ne požene v tek. Takoj za prvim se sproži toča različnih pokov. Ozreta se: drhal obmetava njuni podobi z vsem, kar najdejo pri roki. Drug čez drugega vpijejo: »Kill scalp - maniacs! Kill'em both!«

Kriki ju še dolgo spremljajo po Opekarski cesti, učinek some je skoraj ničen. Občutki so brutalni: njuna obraza opustošena. Živčni končiči malo pred odpovedjo. Napenjata oči, da bi uzrli konec ceste, za prvim križiščem jima ne odleže, ker se pred njima odpre drugo, še večje in bolj pretočno. Ko ga prečkata, Tatienne začuti, da tudi sama ne bo mogla vzdržati še enega srečanja. Baphie se skoraj sočasno s to mislijo ob njej zgrudi.

Baphie odpre oči: čez veke ji teče kri. Nad njo stoji Tatienne z bridkim rezilom.

»Ne!« reče Baphie. »Ne! Ne! Ne!«

Tatienne ji poda roko, da bi vstala. Očitno se je odločila za drugačno strategijo pobega in izkoristila njeno omedlevico: ob lasišču, ob robu turbana jo je porezala, da bi zasledovalce speljala na napačno sled.

Baphie odpre oči: njej obraz je samo neznosno znojen. Šlo je za flash - forward.

»Pusti me tukaj! Konec je. Konec je z mano!« Baphie stisne glavo med kolena in začne bljuvati modre slinaste curke, v katerih so še vedno neraztopljeni koščki some.

»Baphie, poslušaj! Samo še 5 minut!« Nad njo se sklanja Tatienne, s praznimi rokami. »Samo še 5 minut, obljubim!« Tatienne ji pomoli roko, da bi vstala. Baphie jo prime. Med vstajanjem se ji razveže turban.

Iz bližine se zasliši predirljiv žvižg, Tatienne ji poskuša povezati glavo. Toda iz stranske ulice ju preseneti gručica neprisebnih žrtev. Zakadijo se vanju. Tatienne potegne ven skalpel, Baphie se sama spravi na noge. Med njima in žrtvami steče še modrikast oglas Scalp Maniacs on the run!, potem pa Tatienne zamahne in prvemu poreže počez obraz, žrtev zakriči in se zakrije. Dva se spravita na Baphie, eden jo drži od zadaj, onesposobi ji roke, drugi se je poskuša lotiti z nasprotne strani. Zada ji globok vrez čez čelo, Baphie ga od bolečine s kolenom odrine in mu z drugo nogo iz rok izbije britev. V Tatienne se zdaj zakadi dolgoroka punca in ji vzdolžno poreže kombinezon, podre jo na tla. Tatienne ji zasadi nohte pod belo sanitetno maso in ji jo potegne z glave. Punci se ob licih razsujejo rdeči lasje, zmede se. Tatienne pobesni nad takim fakeom, zgrabi jo za lase ob strani in potegne s skalpelom navzdol. Punca zakriči, kri brizgne. V Tatienneini roki ostane šop las z ušesom. Pobere se s tal, vidi Baphie, ujeto v primežu, z obema nogama se odriva in noro brca proti žrtvi, ki se ji znova približuje z rezilom v roki. Žrtev zavpije tistemu, ki prijateljico drži v primežu, naj pazi na hrbet. Ta se obrne, toda prepozno, Tatienne ga zabode skozi kombinezon. Baphie je osvobojena. Ob pogledu na mesarijo, v kateri stokajo njegovi kameradi, zadnja žrtev zbeži.

Tatienne se skloni, z rokami se opre ob kolena in sope v sredini butchereia. Med žrtvami ležijo odvrženi skalpeli z napisom Scalp Maniac - 3rd Season. Zaključili sta tretjo sezono.

Baphie ne čaka, požene se v panični tek. Tatienne za njo.

Tečeta iz Ljubljane, v kateri sta tudi sami pustili nekaj svoje krvi. V telesih se jima dogaja eksodus občutkov. Naenkrat prestopita obmejno Pot spominov in tovarishtva in se znajdeta na Barjanski cesti. Na levi se pred njima odpre obrobna Rakova Jelsha, na desni pa območje Sibirije.

Toda daleč je še Nizozemska.



Komentarji
komentiraj >>

Re: MLADI SLOVENSKI AVTORJI: VESNA LEMAIĆ - LOVKI NA OBČUTKE
Lunca [28/09/2008]

Sijajna zgodba in odlična interpretacija!
odgovori >>