Sreda, 1. 10. 2008
polonap
* Amando Palmer smo do zdaj poznali kot bolj eksponirano polovico bostonskega dvojca The Dresden Dolls, ki iz plejade novodobnih indie duetov izstopa po koketiranju s tradicijo kabareta Kurta Weilla. 32-letnica je že pred časom napovedala samostojni prvenec, vendar se je ta – najbrž zaradi prezaposlenosti – na prodajnih policah in kot digitalni download pojavil šele septembra. Po lanskoletnem gledališkem angažmaju in turneji z Dresden Dolls je namreč Amanda Palmer letos pomladi z bobnarjem Brianom Viglionejem izdala še zbirko b-strani singlov No, Virginia in zbirko besedil Virgin Companion. Ob solo debutu lynchevskega naslova pa je zdaj na voljo še knjiga Who Killed Amanda Palmer?
Iz povedanega že lahko sklepamo, da je Amanda Palmer človek, ki veliko dela in mu zamisli ne primanjkuje. Zdi se, da je ves čas razpeta med različnimi projekti, tako ali drugače povezanimi z njeno glasbo. O vsem tem prek interneta sproti obvešča svoje fene in tako je tudi napovedala, da se loteva samostojne plošče komadov ob preprosti klavirski spremljavi, ki bodo posneti v domačem stanovanju. Ker je v matičnem duetu tudi avtorica muzike in besedil ter markantna vokalistka in pianistka, so bile lo-fi balade način, da upraviči solistično ploščo.
Toda stvari so se zasukale drugače. Poiskal jo je nashvillski producent in glasbenik Ben Folds, ki se je intenzivno vključil v proces snemanja. Poskrbel ni samo za produkcijo, ampak je v nekaterih komadih tudi dodal vokal, klaviature in tolkala. Približno polovico komadov je tako prav s tolkali in z bogatimi orkestracijami intenziviral, druga polovica pa je v resnici ostala baladna.
Uvodne, nosilne skladbe Astronaut (A Short History of Nearly Nothing), Runs in the Family in Leeds United sodijo v prvo kategorijo in so tudi med najbolj polnokrvnimi. Označuje jih pompozna kombinacija klavirja, veseljaških trobil in godal ter Amandinega petja »navzven«. Nekoliko v nasprotju z njihovo pop melodičnostjo so le besedila, za katera je tipična ironija in nenavadne teme, ki med drugim – podobno kot pri njenem vzorniku Davidu Lynchu – nastavljajo ogledalo na videz mirnemu in urejenemu, v resnici pa dostikrat pervertiranemu življenju ameriškega predmestja. Način, značilen tudi za Dresden Dolls.
Tudi v drugem, prevladujoče baladnem delu plošče, nas – paradoksalno - najbolj prepričata komada, ki nista baladi. Prva je catchy Guitar Hero, ki se iz začetne fraze, pobrane pri Clashih, razvije v razgibano epopejo. Kitarski heroj, ki ga slišimo v skladbi, je East Bay Ray iz Dead Kennedys. Drugi komad je pop štikel Oasis, ki na prvo žogo deluje obešenjaško, v resnici pa skozi naiven pogled najstnice še kako ostro oriše nekatere probleme ameriške družbe. Dekle, ki jo na žuru posilijo in gre splavit na kliniko, obkroženo s krščanskimi fundamentalisti, svoje stanje namreč povzame nekako tako: »Bili so že boljši časi, ampak meni je vseeno. Ravnokar je prispelo pismo. Oasis so mi poslali fotografijo. Z avtogramom in vsem. Melissa so bo poscala, prisežem.«
Kot rečeno, je baladni del albuma nekoliko šibkejši. Amandino petje je večinoma manj razdajajoče, aranžmaji, omejeni predvsem na klavir in ponekod na godala, pa so sicer spodobni, a ne izstopajoči. Izpostaviti velja komad Have to Drive, ki se v skoraj šestih minutah razvije iz nežnega klavirskega uvoda v mogočen iztek z nashvillskim zborom The Via Interficere ter miniaturo What's The Use of Wonderin', ki jo v maniri kakšne Julie Andrews odpoje gostja Annie Clark.
Amanda Palmer je na albumu zbrala zavidljivih 55 minut muzike. Glede na to, da v rockovskih zvrsteh redko naletimo na tako dolge plošče, ki bi bile od začetka do konca konsistentne, je album Who Killed Amanda Palmer? razmeroma uspešen izdelek. Če bi mu odvzeli dva ali tri komade, pa bi morda še laže zadržal našo pozornost. Kljub vsemu pa lahko rečemo, da se je Amanda Palmer izkazala za dovolj individualen in suveren glas, ki ga velja spremljati - z Dresden Dolls ali solistično.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>