Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ČETRTEK HAS ENTERED THE BUILDING!! (4585 bralcev)
Četrtek, 2. 10. 2008
PolonaT



Index:

Experimoment#1
KNJIŽEVNI FISTING
Antigonja 001
AJGUGL
Zapiramo obzorja


Experimoment#1

Poslušali ste Daniela Johnstona in Jada Faira in komad Tomorrow never knows.




























NAZAJ NA INDEX



KNJIŽEVNI FISTING

V današnjem književnem fistingu bomo penetrirali v delo, ki ga reklamirajo kot »nemško uspešnico, ki jo bere ves svet, z močno okoljevarstveno noto.« Gre za delo Peti dan oz. v originalu Der Schwarm avtorja Franka Schatzinga.

Frank Schatzing je – glede na Wikipedio – ne samo ponosni lastnik pravih nemških brkov in bundesliga čupice, temveč tudi izredno uspešen na mnogih področjih življenja. Frank je potapljač, kreativni direktor reklamne agencije, glasbenik, ljubitelj narave, sodeč pa po prebranem, ni daleč od kakšnega polihistorja Valvasorjevega tipa. In, kot se vidi, je tudi precej dober pisatelj.

Če poznamo Schatzinga vsaj približno, nam je takoj jasno, da je Peti dan knjiga, ki je v marsikaterem pogledu uspešnica z razlogom. Oglejmo si najprej vsebino.

Nekega dne se povsod po Zemlji s poudarkom na morskih področjih začnejo dogajati nenavadne stvari: izginjajo ladjice, ljudje, morske živali se obnašajo nenavadno in predvsem napadalno. Pojavljajo se nove vrste recimo morskih črvov, ki vrtajo v norveško obalo. Pred Kanado se zdi, da kiti napadajo kot strateško zavedne enote. Avstralijo hromijo napadi meduz. Itd. V tem dogajanju sledimo najprej posameznim, nato prepletenim zgodbam znanstvenikov, kot so Norvežan Sigur Johanson, Kanadčan Leon Anawak, Američanka Samantha Crowe, Angležinja Karen Weaver itd. Z vsakim grozljivejšim spoznanjem naši akterji slutijo, da je vsa stvar mnogo večja, kot le nekakšen terorizem ali pa naravna anomalija ipd. in vedo, da je časa vse manj. Katastrofe so na obzorju ... in to je samo začetek.

V knjigi se kažejo mnoge reference, ki so v bistvu instant sestavine za uspešnico. Gre za izredno dinamičen znanstveno-fantastični triler, kjer je vzorec, ki ga izrabljajo v spektakularnih hollywoodskih filmih katastrofe, prepleten še z mitologijo, Kingovskim suspenzom in seveda s poučno noto, ki se poleg ekologije navezuje še na marsikatero drugo znanstveno področje.

Tako boste v delu prepoznali vzorce, ki spominjajo na film Armaggeddon, Final Impact in seveda The Abyss. V marsikaterih dogodkih akterji knjige velikokrat pomislijo na te filme in hkrati ne samo, da v bralcu vzbujajo interdisciplinarne reference, temveč tudi provocirajo s posmehom, hvalo ali kritiko predstavljanja katastrof ali pa neznanih groženj. Knjiga seveda uspešno in občasno precej cinično koketira z bojem proti terorizmu in tudi pripadniki ameriške vlade imajo svoje »dejanske vzornike«. Evropejci se večkrat kažejo kot bolj pametni, če smo že pri tem. Vendar so na udaru tako politiki kot razni lobiji in to ne glede na regijo na svetu. Ameriški pridih se kaže v raznih teorijah zarote in občasnih klišejskih zapletih (skrito delovanje vojske), ki pa jih razbije predvsem pridih Kinga (napad rakovic na obalnih predelih ZDA), Lovecrafta (grožnja iz morja, ki je starejša kot človeštvo in je človek ne more doumeti) ter tudi Simmonsa (občasno pretirana raba mitološkega faktorja). Tukaj delo tako dobiva točke, saj aktivno vključuje bralca v doživljanje romana na več plasteh. Vendar točke dobiva predvsem v poučevanju.

Schatzing izrablja vsako možno priložnost, da se popolnoma posveti morski biologiji, kemiji, fiziki, telekomunikacijam, politiki, vojaški terminologiji, zdravstvu ipd. Njegovo znanje je obsežno, same razlage pa so prijetno vključene v dogajanje. V bistvu so te razlage mnogo bolj zanimive, čeprav ne marsikdaj pravilne, kot pa recimo njegovo prikazovanje notranjih bojev in čustvenih vrtincev akterjev v delu. Le-ti so namreč popolnoma amerikanizirani v stilu, da se ljubezen med dvema izkaže tik pred katastrofo in seveda – eden umre. In seveda – če vam zapleti niso všeč, so te razlage tiste, ki zadevo omilijo.

Zdaj pridemo do negativnih točk. Liki so v mnogih primerih precej površinsko obdelani, razen parih izjem. Vendar so vsi po vrsti doživljali travme in so v bistvu kot bi bili narejeni po istem kalupu, le da so občasno v posameznih karakteristikah drugačni. Določeni liki so tudi popolnoma v razmerju črno-belo. Minusi pa niso le tu – problem so resnično predolga poglavja, kjer se večkrat izgublja rdeča nit, pri tem pa je suspenz skorajda narejen za povzročanje trpljenja. Po eni strani je težko slediti vsemu, po drugi strani pa te knjiga sama sili, da prebereš najmanj 50 strani v »bralnem sessionu«. Tudi sami dogodki so včasih čudno postavljeni – včasih misliš, da so nekateri preveč poudarjeni, medtem ko prav to pri drugih primanjkuje.

V celoti pogledano pa negativne točke zdaleč izgubijo pred pozitivnimi. Knjiga je v velikih pogledih tako kot film Ala Gora, Neprijetna resnica. Hkrati grozljiva in popolnoma pesimistična, a po drugi strani provocira um v razumevanje sveta, v katerem živimo in seveda v iskanje rešitev za boljši jutri. Popolnoma jo priporočam.

Za vas je penetriral v tople in vlažne globine Petega dne, Tegla.

NAZAJ NA INDEX



Antigonja 001.

Prvič: Uvod.

Kakor vse velike stvari, te je odlikovalo, da so imele svoje počelo že preden so nastale, potrebuje tudi začetek ANTIGONJE svoj uvod. Ta uvod bo izjemen. Namreč, v prihodnjih oddajah boste v ANTIGONJO zmeraj uvedeni s krajšim povzetkom prejšnjega dela.

Torej, naši dragi jutranji spremljevalci. V četrtkovem jutranjem programu smo prišli do sklepa, da bi morda bilo zanimivo za naš dovzeten krog poslušalcev, oblikovati oddajo, ki bi vam pomagala preseči spotike v vsakdanjem življenju.

ANTIGONJA bo avdienci Radia Študent nudila izvirne prispevke sodelavca RKHV, Petra Karbe. Zgodbe bodo skozi niz nadaljevanj hkrati odkrivale in reševale nesluteno zapletenost našega, tega, časa in prostora. Petra Karbo, tega Prometeja, tega velikega poznavalca naše občosti, smo težko prepričali, da v desnico prime pero, levico pa dvigne k nebu.

Toda ker je slišal, kako ga naša srca potrebujejo, je sklenil da s trdno palico in bridkim kopjem, dasiravno zadnjič, znova stopi med ljudi.

Prisluhnimo.

Drugič: Prvi del prve zgodbe.

JOŽE NAGODÉ IN NJEGOVI TRIJE SINOVI.

Jože Nagode je bil že vdovec, star trgovec, a vendar mu je posel še zmeraj cvetel. Imel je tri sinove, ki so počasi postajali že možje. Že od mladih nog jih je trdo gnal k uku. Ni mu bilo mar za nasvete ljudi:

-Jože, ne bodi no tako strog z njimi. Uprlo se jim bo in iznakazili se bodo v duhu.

A Jože se ni zmenil za nasvete. Vsak četrtek jim je s semnja nosil cele vrste knjig. Stare, nove, debele, še nikoli prebrane. In kolikor bolj je gledal odraščajoče sinove v odrekanju trpeti, toliko bolj je čutil, kako mu v srcu rase nekaj neznanega. Čutil je in ni mogel razumeti in vse bolj in bolj se mu je mrščilo čelo. Mislil je na to neznano vse dneve in noči. Posel mu je začel zastajati. Namesto da bi na večer pazil na zbranost svojih sinov, se jih je vse bolj ogibal. Zahajati je začel v gostilne, a prej pil ni nikoli.

Neko noč pa, ko je že ves zbledel, potemnjenih vek in potrt legel na kraj postelje, mu je nenadoma prek zatilja švignila kratka bolečina. Trenutek je še ostrmel, nato legel in začel počasi padati v vse glasnejši jok. Videl je – svoje ljube sinove sovraži. Vso noč je drhtel. Zjutraj se je zbudil v hladnem potu. Niti mu ni bilo niti ni verjel, da bi zmogel vstati.

Spodaj, v izbi, so sinovi, ako ravno se jim je čudno zdelo, da ne vidijo očeta že postopati po hiši, že sedli k mizi in začeli brati svoje čtivo. Od časa do časa so se plaho spogledali.

Kar naenkrat pa zaslišijo glasno trkanje po vratih:

-Tok, tok, tok.

Najstarejši sin je bratoma v zgled pogumno vstal, čeprav je tudi njemu srce začeli hitro biti. Stopil je k vratom in jih počasi, previdno odprl. Zunaj sta stala, vaški župnik in njegova pomočnica.

-Pozdravljeni, oče!

, je dejal sin.

-Iščete očeta? Ga še ni dol. Nikarte ne stojta v tem mrzlem vetru. Pridita v hišo, imamo bel kofe in bel kruh. Vstopita!

Kot da bi ga preslišala, sta župnik in pomočnica vstopila v izbo.

-Dragi sinovi. Kje je oče?

, je vprašal župnik.

Čeprav so vedeli, da z očetom ni vse v redu, so mu odgovorili, da poležuje, ker se je prejšnji večer zamudil v mestu.

-Že dolgo me ni bilo v tej hiši. Le glej, poglej Marjeta, poglej, koliko knjig jim je oče znosil na kup zadnja leta. Veste, otroci moji. Od Svetega Očeta gre glas, ki se pričel je širit tudi v naši fari, da je nek Kopernik, nek preklet Poljak, dejal da je Sonce v središču vesolja in ne Zemlja.

* -Če je res, kar pravi...

, je skušal slediti najstarejši.

-Kako, res!? Kako naj bo res? Kako naj sploh ostane res karkoli, če resnico dajemo v tuje roke!? V sonce dajemo resnico, zaboga!

-Ne jezite se, oče.

-Prišel sem, sinovi, ker vem, kakšne namene ima oče z vami. Trije ste, dobrega stanu, a enega vas mi ni prišel priporočiti, da vzel bi ga v službo božjo. Poslati vas misli na šole, na Dunaj, v Firence, v Padovo!... Zato sem prišel, da povem vam in vašemu očetu, da na tistih boguukradenih vseučiliščih ne uče drugega kot potuho, zlo preračunljivost in nikomur vidne nesmisle. Nikomur, razumete? Nikomur, niti bogu!

-Ne jezite se oče.

-Otroci! Tako me skrbi za vas. Veste, ta svet je tako slab. Moj bog, tako slab.

Zgoraj v sobi je vse to poslušal oče, Jože Nagode. Spomnil se je, kako je mlad nekoč stopil pred župnika, ne tega, prejšnjega. Spomnil se je obljube, ki mu jo je dal in kako je minil tisti večer, ko je pater zatrjeval, da resnice ni mogoče najti, da se je ne išče, da je edino in zmeraj pri Bogu.

Kot mlademu mu je srce bílo za pot k resnici, ne da bi vedel kam ga bo veter kot seme zanesel.

Konec prvega dela prve zgodbe.


NAZAJ NA INDEX



AJGUGL

Stran kjer se nahajajo nadaljevanke in filmi ameriških tv hiš NBC in FOX:

-KLIK-

In pa programčič, ki zgoraj omenjeni sajt nategne, da se nahajte v Ameriki:

-KLIK-

NAZAJ NA INDEX




ZAPIRAMO OBZORJA


Vrača se zapiranje obzorij – danes vas odvračamo od zombijev, krvi in oh-in-sploh »slasher style horrorjev« z ameriško zasedbo Denial Fiend in pesmijo THEY RISE!!!

Denial Fiend: They Rise



Dobrodošli nazaj v svet zombijev. Danes zapiramo obzorja z ameriško horror-metal zasedbo Denial Fiend, ki jo sestavljajo sami izkušeni metalski mački, katerim je skupno eno – ljubezen do vsega mrtvega, trohnečega, sluzastega, po možnosti z ogromnim apetitom po človeškem mesu.

Člani so se seveda razvijali v bendih a la Death, Massacre, Nasty Savage in celo Down By Law. Pevec Kam Lee, znan tudi kot izumitelj pravega krulečega vokala v death metalu, že od nekdaj obožuje death metal, Misfitsovsko ikonografijo (lobanje) in seveda vse žive hororje. Tu se mu s skopiranimi videokasetami italijanskih slasherjev prilizuje basist Terry Butler, ki pa je dober prijatelj od Sama Williamsa iz Down By Law, s katerim nenehno diskutirata, kateri Romerov film je najboljši. Horror-metal bend brez bobnarja je kot truplo v hororju, ki je umrlo naravne smrti in zato so našli še Kurtisa Beesona.

Kratka in sladka zgodba se zaplete v grozljivko, ko v močvirskih predelih Floride zasedba v krvavih ritualih posname ploščo They Rise! Vendar je slasher horror-metal potrebno razširiti po vseh koncih sveta, da bo svet vedel, da nemrtvi vstajajo iz grobov in se počasi, a vztrajno, premikajo proti svežem mesu. Vašem!

Tako je skupina že odigrala evropsko turnejo in še kakšno ameriško, pri tem pa je dobila podporo založbe, ki je znana po okultnem – in sicer, založbe Ibex Moon Records. Ljubitelji smrti in trpljenja ne bi mogli skleniti bolj morbidne zveze.

Za vse, ki so vam Misfits preveč pussy, a Massacre preveč brutalni, so tu za vas Denial Fiend. V bistvu, če vi ne poiščete njih, bodo oni našli vas – in to bo zadnje, kar boste videli!

Za vas je pred zombiji bežal Nekromantik Ivan Cepanec Tegla.






Komentarji
komentiraj >>