Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Yôko Ogawa: Darilo števil (5675 bralcev)
Petek, 3. 10. 2008
kristinas



Po dolgoletnem zatišju, ko smo se slovenski bralci z japonsko književnostjo lahko seznanjali le preko izvirnikov oziroma prevodov v tuje svetovne jezike, so v novem tisočletju tudi na slovenski knjižni trg pričeli počasi »kapljati« prevodi iz sodobne japonske literature. K temu so precej pripomogle tudi mlade generacije slovenskih japonologov. Ti so v tem času uspeli v slovenščino prevesti kar lepo število romanov in kratkih zgodb ter bralce navdušiti nad sodobnimi japonskimi pisci, še posebej nad Harukijem Murakamijem. Njihova zasluga je tudi ta, da lahko zdaj japonsko literaturo prebiramo prevedeno neposredno iz izvirnika in ne preko angleških ali nemških prevodov.

Slovenski prevodi japonske literature zajemajo več romanov Harukija Murakamija, za japonsko literarno tradicijo izjemno pomemben kontroverzen roman Skoraj prosojna modrina Ryuja Murakamija, ki si je pridobil tudi »častni naziv« literatura droge in fuka in zbirko sodobne japonske kratke proze Najdeno v Tokiu. Med njimi pa se je znašla tudi pisateljica Yôko Ogawa. Še posebej zanimivo je, da smo v zelo kratkem času dobili kar dve njeni deli – romana Hotel Iris in Darilo števil, v zbirki Najdeno v Tokiu pa lahko prebiramo njeno kratko zgodbo Solzni kristali. Tako je poleg Harukija Murakamija najbolj prevajana japonska pisateljica v slovenski jezik.

Yôko Ogawa, rojena leta 1962, na domačem otoku velja za eno najbolj priznanih sodobnih avtoric, medtem ko je v tujini, z izjemo Francije, dokaj nepoznano literarno ime. Avtorica, ki je od leta 1988 objavila več kot 20 literarnih in neliterarnih del, je zanje prejela več nagrad, med njimi tudi najpomembnejše japonsko literarno priznanje - nagrado Akutagawa. Njena romana Specimen prstanca in Darilo števil sta bila prenešena tudi na filmsko platno.

Pisateljica, ki jo pogosto označujejo za enega izmed »literarnih otrok« Harukija Murakamija, je kljub nekaterim stilskim podobnostim s pisateljem uspela izoblikovati lasten pisateljski slog. V svojih delih, tako kot mnogi njeni sodobniki, tematizira pereče probleme japonske družbe, kot so vse večja osamljenost in odtujenost posameznika, prikrito fizično in psihično nasilje ter različne obsesije. Tista »posebnost«, ki jo ločuje od njenih pisateljskih kolegov, je v tem, da realno dogajanje pogosto obda s skrivnostno in zloveščo atmosfero, svoje like pa postavlja v surrealne ali groteskne in včasih že grozljive situacije, ki pa so opisane izrazito lirično in nežno.

Po tej plati je roman Darilo števil, ki je v prevodu Aleksandra Mermala izšel pri založbi Učila, precej drugačen. Njegova zgodba bralca vsekakor ne potisne v vrtinec sunkovitih zapletov in razpletov, pač pa bi lahko dejali, da poteka izrazito lenobno in umirjeno. Morda celo že preveč umirjeno.

Romaneskna zgodba se vseskozi plete okoli treh oseb. Ključni lik je ostareli nekdanji univerzitetni Profesor teoretične matematike, poleg njega pa središčno vlogo zavzemata še njegova hišna pomočnica in njen sin, ki mu je Profesor zaradi značilne oblike glave nadel vzdevek Koren. Tudi tu je pisateljica sledila ustaljeni tradiciji in svojim likom dodelila le nekaj osnovnih karakterističnih potez, prav tako jih nikoli ne poimenuje s pravimi imeni. Celotno zgodbo je položila v usta ženskemu liku, ki jo pripoveduje z retrospektivnega gledišča, kar je prav tako precej pogosto v njenih delih,.

Najbolj nenavaden lik v romanu je seveda Profesor, ki je v hudi prometni nesreči izgubil zmožnost pomnenja. S hranjenjem spomina je tako prenehal leta 1975, medtem ko imajo novi spomini v njegovi glavi zelo kratek rok trajanja - zgolj 80 minut. Ali kot se slikovito izrazi njegova svakinja: »Njegova glava je kot videorekorder z eno samo osemdesetminutno kaseto.«

Profesor si sicer skuša pomagati s številnimi lističi, ki si jih pripenja na plašč in na katere beleži stvari, ki jih nikakor ne sme pozabiti, a brez večjega uspeha. Zaradi njegove bolezni je onemogočeno tudi globlje vzpostavljanje odnosa med njim in hišno pomočnico ter malim Korenom. Pri tem gre skorajda že za ritual, ki se začenja vsako jutro znova, ko se Profesor na hišnih vratih zazre v pomočnico, kot da jo vidi prvič, jo preko dneva počasi spoznava, medtem ko po večernem odhodu skupaj s sinom že toneta v njegovi pozabi.

Druščini se uspe zbližati le preko abstraktnega sveta praštevil in matematičnih enačb, s katerimi Profesor »okuži« mater in Korena ter bejzbol, ki je glavno zanimanje 10-letnega dečka. Profesor namreč verjame, da je vse na tem svetu mogoče pojasniti z jezikom matematike. Zato stike z zunanjim svetom navezuje s pomočjo številk oziroma z zastavljanjem matematičnih nalog in enačb. Številke so tiste, ki mu ponujajo edino oprijemljivost v svetu nenehno izgubljajočega se spomina, spokoj in izpolnitev. Njegovo prepričanje je, da je jezik matematike pravzaprav jezik poezije, saj v sebi skriva simboliko števil in neskončno lepoto ter pomenljivost enačb in matematičnih formul.

Kako se njihova zgodba razplete, naj ostane odprto, dodajmo le še besedo ali dve o literarnem stilu. Yôko Ogawa tudi v tem delu ostaja zvesta svojemu jezikovnemu slogu. Linearen in skrajno jedrnat pripovedni tok pa v nasprotju z njenimi drugimi deli ne obdaja skrivnostna atmosfera, ampak izrazito mehkobni, krhki in nežni toni, s katerimi pisateljici uspe ustvariti vzdušje zaupljivosti in povezanosti med protagonisti. Kar lahko bralca zmoti, je le izrazito počasno dogajanje brez izjemnih vsebinskih zasukov in pravega zapleta. Takšen pripovedni tok, ki bi bil sicer primernejši za kratko zgodbo, postane sčasoma dolgočasen, saj bralca zaziblje v neskončen tok enako valujočih dogodkov.

Pa se za konec pomudimo še ob nekaterih uredniških odločitvah ob izdaji knjige. Pozornost najprej vzbudi odločitev, da se je roman sicer prevedel iz japonščine, medtem ko je naslov romana prevod angleške različice The Gift of Numbers. Če bi sledili izvirniku, bi se naslov glasil Formula, ki jo je ljubil Profesor, kar bi vsekakor bolj ustrezalo sami vsebini romana. Prav tako je izrazito vprašljiva zunanja podoba knjige, ob kateri bi zaman iskali kakršne koli vzporednice z njeno vsebino. Na platnici naslikani češnjeva vejica, vzhajajoče sonce in niz pismenk ne vzbujajo nič drugega kot zgolj že prežvečene stereotipne predstave o Japonski, ki jih je sodobna japonska literatura že zdavnaj presegla in potisnila v pozabo.

Eulerjevo enačbo in Fermatov izrek je spoznavala Kristina Sluga.



Komentarji
komentiraj >>