Opremljen z več kot dobro mero duhovitosti in osupljivo odrsko prezenco je odštekani Melingo, podprt s kvartetom odličnih muzičistov – ki so bili tudi odlično ozvočeni – uprizoril nenavadni glasbeno-teatralni večer.
Če se je pri nekaj začetnih skladbah zazdelo, da bomo poslušali navaden koncert odličnega avtorja in interpreta, se je kmalu pokazala prava narava našega južnoameriškega gosta. Možakar z nenavadno pojavo je kaj kmalu začel izvajati svoj odbiti nastop, ki pa je – čeprav je v njem verjetno veliko naštudiranega – dajal vtis skrajne sproščenosti in trenutne improvizacije.
Sem ter tja je Melingo kar zapustil oder, medtem ko je bend še naprej igral; ob enem takem izginotju je na oder vrgel najprej enega, potem pa še drugi čevelj. Nastop je potem kajpak nadaljeval bos, suvereno se sprehajajoč po odru, prihajal je do roba odra ali pogled vzneseno usmeril v višave. Občasno je, povsem nepričakovano, poprijel za klarinet in razgibano godbo spremljevalne zasedbe začinil z melanholičnimi, občasno zamolklimi pasažami. Enkrat je, medtem ko je bend odšel na čik-pavzo, v roke prijel kitaro in solistično izvedel Lorcino pesem La guitarra.
Nekatere komade je ob njegovem gibu bend zaključil v hipu, kot bi bili odrezani, spet drugi komadi so dajali vtis navdahnjene improvizacije, ki se ne bo kmalu razrešila. Melingo je brezžični mikrofon držal kar v hlačnem žepu ter ga spretno izvlekel na plano takrat, ko je moral zapeti; pel pa je z gromkim, včasih kar magičnim, zelo sugestivnim glasom, ki se je občasno približal govoru ali šepetu.
Bend na koncertu ni poustvarjal občasnih studijskih učinkov z vloženimi glasovi in šumi, ki jih je najti na albumu Tango maldito. A omenjeni postopki niso niti najmanj manjkali, saj se je četverica muzičistov izkazala z izjemno uigranostjo in usklajenostjo; še posebej je blestel član kvarteta, ki je poleg violine v roke občasno prijel kopico glasbil: bendžo, lutnjo, pozavno ter pojočo žago. S slednjo je ustvarjal nezemeljske, tereminu podobne vibracije ter tako z nenavadnimi zvoki subtilno, a vendar odločilno obarval že tako bogato glasbeno podstat z nenavadnimi, za tango precej neobičajnimi elementi.
Če smo že pri oceni albuma opozorili na filmskost godbe oziroma njeno premišljeno dramatično ali scenaristično zasnovo, je prišlo to na nastopu še bolj do izraza. Za to so zaslužni prav vsi glasbeniki z odmerjeno odigrano godbo, v kateri ni bilo pretiravanj ali nepotrebnih obtežitev, kar je predstavljalo izvrsten poligon za Melingovo sugestivno podajo, kakor za tudi njegov šarmersko-harlekinski nastop.
Pevec se navidez ni preveč ukvarjal s sicer navdušenim občinstvom; le občasno je po ploskanju zmrmral “hvala, hvala”. A izkazalo se je, da sta vsak njegov korak in zapeti zlog bila usmerjena k čuječni publiki ter da je tudi sama glasbena izvedba premišljeno peljala koncert do kar nekaj viškov. Enega smo doživeli, ko nas je Melingo povsem spontano pripeljal do ploskanja v enostavnem ritmičnem vzorcu, ki pa ga ni bilo tako preprosto izvesti, saj nam je pevec z rokama dajal vedeti, koliko močno oziroma potiho naj bi ploskali. Tudi tako je dokazal, da je izjemni performer, ki je tudi brez direktnega nagovora občinstvu, saj je le občasno kak komad napovedal s par besedami, dosegel izjemno empatijo navzočih z obeh strani odra.
Folk v Linhartovi dvorani je navdušeno ploskal po komadih ter se režal njegovim nenavadnim gibom ali teatrskim figuram. Neizogibno je sledil dodatek, in še en dodatek. Na slednjem je Melingo spet nastopil sam s svojo kitaro, iz katere je izvabljal prav hecne neparne, šekaste melodije, ki kakor da niso spremljale njegovega petja. Ob zaključnem poklonu celega benda pa je segel v žep, izvlekel poprej sezuti nogavici ter ju, ko ju je najprej povohal in se rahlo nakremžil, odvrgel med publiko. Še eno sesuvanje ustaljenih obrazcev pop-zvezdništva in idolatrije, ki je predstavljalo z našim gromkim smehom pospremljeno piko na i izjemnega nastopa.
Na nenavadnem večeru tanga, bosih nog in prešvicanih nogavic se je izjemno zabaval MarioB.
Komentarji
komentiraj >>