Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BRIMSTONE HOWL: We Came In Peace (Alive Records, 2008) (ponovitev 13. 10. '08 ob 00.30) (3099 bralcev)
Ponedeljek, 6. 10. 2008
bruc




* V Tolpi bumov predstavljamo že četrti album zasedbe Brimstone Howl, ki prihaja iz mesteca Lincoln v ameriški Nebraski. Ta album predstavlja bistveni kvalitativni preskok v primerjavi z njihovim dosedanjim glasbenim ustvarjanjem. Njihovo kombiniranje bluesa, punk rocka, garažnega rocka in rock and rolla se je na zadnjem albumu oplemenitilo tudi z izvrstno zvočno celostno podobo.

Na preteklih albumih »Seven Mean Runs« in »Bang! Bang! Bang! Bang! Bang! Bang!«, iz leta 2005 so Brimstone Howl dodobra prevetrili svoj glasbeni slog. Iz punk rockovskega udarnega garažnega benda z jedrnato bluesovsko prazgodovino so se razvili v močno kohezivno blues rockovsko, visoko oktansko rockovsko enoto. Na predzadnjem albumu »Guts of Steel«, ki je bil med drugim tudi prvi album za čedalje bolj konceptualno dovršeno založbo »Alive Records«, je bila njihova zgodba že dodobra dovršena. Njihov dosedanji glasbeni razvoj daje slutiti, da so se Brimstone Howl že razvili v izjemen rockovski bend.

Fantje so začeli skupaj igrati že leta 2002, in sicer pod imenom »Ceasar the Greaser«. Leta 2004 so se preimenovali v »The Zyklon Bees«. Od leta 2005 naprej so se ustalili kot »Brimstone Howl«, ki kar dobro ponazarja njihovo »žmohtno« izraznost. Klic iz pekla je namreč primeren opis njihove ognjevite, mastne rockovske nabritosti. V sedanji zasedbi skupaj igrata kitarista John Ziegler in Nick Waggoner, ki jima pomagata še bobnar Calvin Retzlaff in basist Matt Shaughnessy.

Veliko nam lahko pove že podatek, da je njihov predzadnji album za Alive Records produciral uveljavljeni Dan Auerbach, ki ga vsi poznate po The Black Keys in številnih drugih kreativnih glasbenih sodelovanjih.

Brimstone Howl so izjemno aktivni, saj neprestano koncertirajo po Ameriki, enkrat so se uspeli prebiti celo na evropsko turnejo. Njihov zadnji album »We Came in Peace« pa je prava mala mojstrovina, pri kateri je fantom pomagal nihče drug kot legendarni »detroitski« producent in glasbenik Jim Diamond. Produkcija tega ploščka je naravnost briljantna za rockovski slog kot ga gojijo Brimstone Howl. Izjemen zvok bobnov, razločno definirane in toplo zaokrožene kitare, razločni vokali, okrogle basovske linije – vse to so temeljne zvočne značilnosti albuma »We Came In Peace«, ki je izšel 16. septembra pri neustavljivi založbi Alive Records, ki nas znova in znova preseneča z vedno svežimi, izvirnimi in talentiranimi zasedbami.

Toda zanimive plošče se ne da posneti le z dobrim producentom. Brez zanimivega benda je presežek nemogoč. Brimstone Howl imajo vse potenciale. Ustvarjajo izjemno močne, enostavne in melodične skladbe, ki na trenutke spominjajo na najboljše čase kakšnih The Cramps, a hkrati psihedeličnemu bluesovskemu, garažno rockovskemu modelu dodajo veliko mero dinamičnega »detroit-rock« pogona. Ta nas pogosto spominja na visoko energetski rock and roll, ki so ga med drugimi razvijali tudi Avstralci Radio Birdman. Tudi slog igranja kitar na trenutke močno napeljuje na znamenito »Birdman« dvojico Deniz Tek – Chris Masuak. Skladba »Summer of Pain« ima na primer prav tipičen »Radio Birdman« uvod, ki se potem razvije v prebojni rock and roll s ščepcem »crampsovske« ritmične muhavosti. Pri albumu »We Came in Peace« pa ne gre zgolj za neposredni zvočni udar, ampak se zna bend tudi na pravih mestih zaustaviti in premisliti svoje drveče početje. Takšna je na primer skladba »Easy To Dream«, ki nekako umirja neposredni napad uvodnih skladb. Prav tako prelomna skladba je »Obliterator«, navdušujoč »crampsovski« »stomperski« blues, ki služi kot še ena ključna prelomnica pred ponovnim izbruhom. Psihedelično naravnana skladba »The World Will Never Know«, ki jo zaradi nekoliko daljše minutaže poslušamo v podlagi, je prav tako nekakšen odklon od neposrednega rockovskega zvočnega napada in uteleša eno od izrazno najbolj močnih skladb na albumu. V dobrih 48-ih minutah nam Brimstone Howl predstavijo svoj raznolik, a hkrati vsebinsko zaokrožen potencial, ki ga bodo v oktobru predstavljali tudi na svoji drugi evropski turneji. Ob poslušanju njihovega albuma jim zaželimo dobro »turo«.

pripravil Brane Škerjanc


Komentarji
komentiraj >>