Torek, 7. 10. 2008
MarioB
* Južnoameriška tradicionalna in iz nje izhajajoča glasba pozna številne glasbenike in glasbenice, ki se pomlajevanja in oživljanja tradicije lotevajo na izviren, samosvoj način. Pravzaprav je nekonvencionalna raba tradicionalnh vzorcev v zgodovini številnih idiomov iz južnoameriške celine prej pravilo kot izjema. Le spomnimo se brazilske tropicalie ali čilske “nueva cancíon”, če se ozremo v polpreteklo zgodovino, ali pa na ustvarjanje tudi z naših odrih dobro znanih imen, kot sta recimo Lila Downs ali Susana Baca.
Ustvarjalni postopek v New Yorku živeče kolumbijske pevke Lucíe Pulido se lepo poda omenjenim, saj se naša tokratna gostja Tolpe Bumov in tudi odra Kluba Cankarjevega doma, kjer bo nastopila prav danes, tradicije loteva z raziskovalnim in inovativnim duhom. Za slednjega je predvsem značilno uvajanje jazzovske inštrumentacije in improvizacije. Ob tem ostaja petje Pulidove trdno zasidrano v domače okolje, saj se ne podaja na primer v jazzy barvanje ali vokalizacije.
Prav njeno vztrajanje pri tradicionalnem petju pomeni iztočnico in hkrati točko prežitja med njo in sodelujočimi glasbeniki. Kolumbijski pevki je tako uspelo brezhibno zlitje (vsaj) dveh raznorodnih tradicij, ne da bi katera koli zaradi tega utrpela kakšno škodo. Muzičisti so odlično zapopadli njeno občutje in interpretacijo pesmi ter se potrudili, da s svojim igranjem podajo fino podlago njenemu zanesenemu in včasih kar gromkemu podajanju.
S svojim vokalom Pulidova ne varčuje, pa najsi gre za nežne baladne teme, kjer se njen božajoči ali šepetajoči vokal vzneseno prilima na zapeljivo melanholično muziko, ali pa za mogočne pesmi, ki temeljijo na izročilu indijanskih staroselcev. Nekaj slednjih nas s svojo suvereno podajo in zaklinjajočo naravo pesmi prav pretrese; v teh skladbah se Pulidova naslanja bolj na tolkala kot na druga glasbila.
Drugod je vloga spremljevalnih glasbenikov, med katerimi najdemo tudi našega odrskega znanca, basista Stomuja Takeishija, bolj izpostavljena oziroma raznovrstna. Kar nekajkrat si bend privošči dober odmerek igranja brez navzočnosti njenega vokala in pri tem se nekajkrat odmaknejo iz bolj lagodnega jazziranja v bolj sproščeno, svobodnjaško glasbeno območje. Ti izleti niso nikoli sami sebi namen, saj se zvočno izjemno dobro ujemajo s siceršnjo atmosfero posameznih komadov ter služijo kot svojevrsten ornamentalni prehod med dvema vokalnima vpadoma.
Večina skladb se giblje med omenjenima poloma: zaklinjajočo ritualnostjo in modernističnimi jazzovskimi izleti; takrat izredno tenkočutno gradijo na sožitju med krhkim vokalom in pretanjenem spremljanju, kjer imajo glasbila vlogo spremljevalnega vokala. Pri tem usklajeni bend skrbno pazi na odmerjeno in zbrano igranje ter na jakost oziroma tihost igranja, s katerima dodatno zdramatizira posamične pesmi. Tudi zato se nam komadi Pulidove z vsakim novim posluhom razodevajo kot premišljeno stkane zvokovne tapiserije, ki v svojih vezeninah skrivajo neko skrivnostno sporočilo, hkrati pa v njih odkrivamo številne plasti, niti in barve, ki osnovnemu motivu pridajo lepoto, pomen in težo.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>