Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PASTI TER SKUŠNJAVE NAČELNOSTI IN KOMPROMISA (3236 bralcev)
Torek, 7. 10. 2008
Nejc M.



Dobrih štirinajst dni po neuradni parlamentarni zmagi Socialnih demokratov in dober teden potem, ko je zmaga Pahorjeve čete postala tudi uradna, se bodoči mandatar iz udobnega naslonjača predvolilnih obljub, programov in velikih besed počasi seli na drsališče koalicijskih preigravanj ter realizacije obljubljenega. Če k temu dodamo še ranjeno in zato še toliko bolj šakalsko opozicijo in medije, ki bodo hočeš nočeš zaradi nove, pozicijske vloge SD-ja do njega morali biti vsaj higiensko ostri, potem je jasno, da se Borut Pahor podaja na njemu bolj ali manj nedomač teren, močno otežen še s politično držo načelnosti in kompromisa.

Potem ko se je zmagovalni šampanjec polegel tudi v najbolj evforičnih glavah zmagovalnega levega trojčka SD-ja, LDS-a in Zaresa, je pijača zmagovalcev med prvimi koalicijskimi pogajanji s sabo odnesla tudi nekaj predvolilne evforije ter enotnosti. Z ministrskimi položaji omejena vladajoča torta se s prihajajočimi ½priskledniki½ zmanjšuje, prve grižljaje pa utegne trojčku odtegniti za vsako koalicijo zainteresiran Desus. Njihov ljudski burkač na položaju predsednika stranke Karl Erjavec, ki številu ministrstev, ki bi jih zaobjel njegov Desus, očitno določa kar po principu metanja pohabljene kocke. Dva pa tri, če bo smola eden. Resorji pri tem niso pomembni. Ker trojček najverjetneje igračkanja na obrambnem področju Karlu ne bo dovolil v drugo, se je slednji, skupaj s kolegi, pripravljen pozabavati tudi na kakšnem drugem področju. Ob vehementnih željah Desusa so najbolj v zrak skočili pri LDS-u.

Zavedajoč se, da utegnejo lačni upokojenci pojesti kakšen kos torte prav na njihov račun, se v liberalni demokraciji ogorčeno sklicujejo na svojo predvolilno lojalnost zmagovalnemu Borutu in konsistentno podpiranje njegove politike. Ob tem ko Desusu dopoveduje, da zaradi skakanja med obema političnima poloma nikakor ne more biti enakopraven partner v vladajoči koaliciji, pa predsednica LDS-a Katarina Kresal pozablja, da ima njena stranka v državnem zboru kar dva poslanca manj kot Desus. Odločni bodoči premier Borut je odreagiral kompromisno – vsi partnerji v koaliciji bodo enakopravni, je negiral Kresalovo, ki pa ob dolgem nosu bojda še ni rekla zadnje. In če se k posladku po čudežu spravi še podobnih manevrov vajena SLS?

Skorajda že premier Pahor ob neumornem medijskem cukanju za rokav okoli popularnega »kadrovskega cunamija« vztrajno odgovarja z »Ne«. Da se ne bo šel pregrehe, ki bi zmamila vse dosedanje oblasti, in da bo končal tako imenovano Bučarjevo »leninistično državo«, Borut Pahor poudarja morda celo preveč pogosto. Že skoraj reklamni »Ne kadrovskemu cunamiju« zveni strašno privlačno in ja, zelo načelno. Toda zdi se, da se Pahor ob tej veliki meri načelnosti ne zaveda pasti, ki jo nosijo takšne obljube. Četudi mu bo uspelo obrzdati koalicijske šakale, ki bi se radi poslužili menjav na vseh mogočih in nemogočih mestih, četudi bo v primeru neuspeha in poplavi kadrovskih rošad odstopil, kakor obljublja, se ½catch½ pravzaprav skriva v tistem delu kadrovanja, ki bo »dovoljen«.

Do menjave bo bojda lahko prišlo le v primeru nestrokovnosti in ob temeljiti, temeljiti argumentaciji ministra. Toda kakršna koli bo že ta argumentacija, argumentirana ali ne, strokovna ali nestrokovna, v vsakem primeru bo ministrova in s tem vsaj v majhni meri politična. In kot taka podvržena, upravičeno podvržena, kritiki opozicije, ki nanjo v polnapadalnem položaju že čaka, in medijev. Negirati prakso, ki je za obstoječi sistem pravzaprav normalna, ter jo obešati kot izjemno na veliki zvon, pomeni smrtno nevarno kreditiranje pri - za velike besede dovzetni - javnosti.

Prvak socialdemokratov pa je očitno dvignil kredit tudi pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću. Kakšen in kako velik je, pa ob različnih razlagah obeh akterjev ni znano. Medtem ko poglavar Ljubljane trdi, da mu je Pahor v primeru zmage obljubil povračilo finančne izgube, ki jo je prestolnica utrpela zavoljo spremembe zakona o financiranju občine v obdobju odhajajoče koalicije, in spremembo omenjenega zakona, pa bodoči premier Borut zatrjuje, da obljube nikoli ni izrekel.

Kakor koli že, znano je, da je Janković za Pahorja in partnerje v levem trojčku pred volitvami zanje zastavil svoj precej vreden glas in da danes pričakuje okoli 120 milijonov evrov vredno refundacijo. Da jih bo Ljubljana dobila, verjame tudi po Jankovićevem »najboljša financerka v državi« in prva v Ljubljani, Jadranka Dakić, kako, pa ne ve nihče. Če bo spremembo obstoječega zakona o financiranju občin z večino v parlamentu Pahor sorazmerno lahko dosegel, pa bo moral pri vprašanju refundacije najverjetneje poskusiti z Jankovićem skleniti kompromis.

V tem povolilnem času je zanimiv odnos bodočega mandatarja do odhajajoče vlade in bodoče opozicije. Če je na načelno konstruktivno držo do vlade v drugem delu iztekajočega mandata v iskanju volilne zmage nenačelno močno spremenil v totalno zavračanje sodelovanja, je v prvih triumfalnih dneh Borut Pahor ponovno pokazal večjo mero simpatij do poraženega tekmeca Janeza Janše.

Pa ne samo do njega, Pahor se je načelno sestal z vsemi svojimi bodočimi kritizerkami in se kao dogovoril glede sodelovanja pri »velikih projektih«. Kako interpretirati »majhna, skromna kosila na račun davkoplačevalcev s prvakom SDS« pa strašno konstruktiven pogovor o meji s Hrvaško s predsednikom SNS, Zmagom Jelinčičem, potem ko bi eden vlekel mejo z južno sosedo na Reki, drugi pa se še nekaj let pogovarjal, drugače kot neposrečeno kopiranje »partnerstva za razvoj«, idilično slikanje in kupovanje morebitnega miru ter načelno neiskrenost?

Bodoči mandatar Borut Pahor s samooklicanima političnima adutoma, načelnostjo in kompromisom, stopa na nova vladajoča pota, pri čemer pa mu ob znanem političnem mrhovinarstvu utegneta hoditi prej v napoto kot biti v pomoč. In v svojem nasprotju pripeljati do paradoksalnih situacij, ko bo na eni strani treba popuščati različnim stranem, na drugi pa ohraniti pokončno držo. Toda Borut Pahor kot predsednik vlade še ni niti zaprisegel, kaj šele na prestolu preživel opevanih stotih dni miru. Pustimo mu jih, morda jih v dani situaciji potrebuje bolj kot kdor koli pred njim.

ODPOVED: Komentar je spisal Nejc.


Komentarji
komentiraj >>