Janez Janša je že dobro vedel zakaj, si je pred tokratnimi volitvami v Državni zbor želel zmagati z veliko razliko. Le ta namreč omogoča sestavo stabilne vlade, ki ni plod sicer logičnega izsiljevanja manjših koalicijskih partneric, katere je potrebno k vladnemu koritu prepustiti, da si lahko mandatar tudi v Državnem zboru zagotovi najprej izvolitev in nato še koliko toliko stabilno koalicijsko večino v naslednjem mandatu. In ker, pa čeprav si je to gotovo po tihem prav tako kot javno Janez Janša želel tudi Borut Pahor, ne Socialnim demokratom in ne samooklicanemu levemu trojčku pač ni uspelo zmagati z vsaj takšno razliko, ki bi v naslednjih štirih letih zagotavljala udobno vladanje, bo prva prava real-politična preizkušnja novega mandatarja, kako določiti in izvoliti prihodnjega predsednika Državnega zbora ter kako in s kom sestaviti državnozborsko koalicijo in vlado.
Tudi tokratna predvolilna kampanja je namreč sama zase pokazala, da v njej glavno vlogo igrata predvsem všečnost posameznih kandidatov in ideal-politika. V predvolilnih kampanjah nastopajoče stranke namreč vse po vrsti govorijo in obljubljajo kar se da veliko. Toda to je zgolj ideal-politika. Za v predvolilni kampanji izrečene obljubo in zaveze bi namreč lahko posamezno stranko povsem držali za besedo le, če bi ta, kot si je to javno želel Janez Janša, res zmagala z veliko razliko in večino. Toda resnici na ljubo bi bilo to za domači proporcionalni volilni sistem milo rečeno nenavadno, če že ne kar nevarno.
Toda ker takšne zmage tudi na tokratnem preštevanju naklonjenosti do sodelovanja na volitvah upravičenega domačega ljudstva ni bilo, smo takoj po neuradnih izidih zadnjih volitev v Državni zbor iz polja ideal politike vstopili v polje real politike. V tem pa glavno vlogo pač ne igrajo za celotno družbo in državo najboljši koncepti in zakonske rešitve, pač pa tisti, ki so glede na bojno polje posamičnih strankarskih interesov prepuščenih k oblikovanju koalicije in vlade tudi dejansko izvedljivi. Konkretne real-politične izkušnje in uspehe bodočega mandatarja Boruta Pahorja bomo torej sodili predvsem po tem, kako mu bo uspelo doseči kompromis med konkretnimi interesi posameznih strank, brez katerih Socialna demokracija vlade in koalicije v Državnem zboru pač ne bo mogla oblikovati.
Ne gre sicer za dvomiti, da samooklicanemu levemu trojčku plus Desus in morda še lista SLS in SMS Vlade in koalicije ne bo uspelo oblikovati, saj je prevzem izvršne in zakonodajne oblasti, ki jo je v prejšnjem mandatu tako suvereno poosebljal Janez Janša, očitno prioriteti. Povsem real-politično vprašanje pa je, kakšna bo ta vlada. Oziroma povedano drugače, kdo in katera stranka bo v zameno za koalicijsko podporo dobila posamezne resorje. Da Borutu Pahorju zaenkrat na bojnem polju real-politike ne kaže najbolje, pa priča več stvari.
Gotovo prvo je vprašanje, kdo bo v naslednjem mandatu predsednik Državnega zbora. Manever Socialnih demokratov, s katerim so hoteli poudariti svojo demokratičnost in mesto predsednika DZ prepustiti predsedniku drugouvrščene stranke samooklicano levega trojčka Gregorju Golobiču, je bil neuspešen, saj je ta gladko odvrnil, da ga ta funkcija pač ne zanima. S tem je strategom SD pač v povsem real-političnem smislu dal jasno vedeti, da morajo nanj v kadrovski sestavi nove vlade resno računati, pa naj jim še tako zelo ni do tega. Toda to bo pač ena od cen, ki jo bo moral Borut Pahor plačati na poti do vsaj relativno stabilne koalicije in vlade.
Ker pa se že na veliko špekulira, da bi naj predsedniško mesto v Državnem zboru, katerega ustanovna seja bo čez teden dni, prevzela DESUS ali celo Liberalna demokracija, je v real-političnem smislu samo po sebi jasno, da se je s tem posledično ta predvsem protokolarna funkcija že nekoliko razvrednotila. Tako bo sicer najverjetneje svojega kandidata za predsednika Državnega zbora res predlagala prav ZARES, toda to gotovo ne bo njen predsednik Gregor Golobič, saj ta od Pahorja terja ministrsko mesto v vladi.
Da tudi pri sestavljanju vlade politični strategi SD in bodoči mandatar v povsem real-političnem smislu le niso najbolj uspešni sicer pričajo prve reakcije na osnutek koalicijske pogodbe, ki so jih potencialne koalicijske partnerice, torej ZARES, LDS, DESUS in SLS plus SMS, od SD prejele danes. Kljub napovedovanju Boruta Pahorja, kako da bo osnutek koalicijske pogodbe kar se da konkreten, sta namreč tako Gregor Golobič kot Katarina Kresal - presenetljivo mogoče samo za politične stratege SD - povsem usklajeno odgovorila, da je ta dobra osnova za nadaljnje pogovore, toda da v njem manjka prav konkretnosti. Konkretno katerih sicer nista povedala, gotovo pa je to že prvi obris real-politične situacije, če že ne strankarskega dvojčka, s katerim se bo pri sestavljanju vlade še moral soočiti Borut Pahor.
Po tokratni res dolgočasni, dolgovezni in na momente že prav banalni predvolilni kampanji v domači politiki naposled ponovno postaja zanimivo. Do končne sestave vlade bomo tako še kar nekaj časa spremljali, kako dejansko spreten in izkušen je v real-političnem smislu novi mandatar Borut Pahor. Oziroma povedano drugače, nekoliko bolj prostaško. Kako zelo se bosta v želji po sestavi stabilne koalicije in vlade Pahor in SD pustila nategniti posamičnim strankarskim interesom. Tako za vse nas, kot za samega bodočega mandatarja, gotovo boleče, če bo denimo obrambni minister tudi v tem mandatu v državni zbor neizvoljeni Karel Erjavec. Toda tako to gre.
Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem s prvimi pravimi real-političnimi preizkušnjami bodočega mandatarja Boruta Pahorja v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>