Torek, 14. 10. 2008
juREm
* Moram priznati, da me zasedbe, kot je Bronx River Parkway, po večini zanimajo bolj rekreativno, kot nekakšne kuriozitete, ki se vsake toliko časa pojavijo na sceni in pustijo nenavadno pristen in topel vtis. In to ne glede na to, kateri je tvoj prvi glasbeni žanr in kateri mu sledijo bolj ali manj fakultativno. K splošnemu vtisu seveda pripomore razgibana afrokubanska glasbena podlaga, ki se meša s soulom in funkom sedemdesetih let in se razseljeno podaja med New Yorkom in Portorikom, kjer domuje Bronx River Parkway.
Samo ime, ki si ga je nestanovitna skupina glasbenikov iz vseh koncev in krajev sposodila pri zelo konkretnem kraju oziroma lokaciji, boste sicer najprej zasledili med transportnimi in avtocestnimi zapisi newyorške občine, šele vrsto let kasneje pa je spletu cest in varovanih zemljišč sledila istoimenska glasbena kreativna sila, ki se je začela grupirati nekje okrog leta 2005. Zelo blagi zametki so bili vidni že nekaj let prej, med improviziranimi nastopi v snemalnem studiu Soul Fire, ki so se zrcalili tudi v prvem uradnem komadu in premierni objavi na eni od kompilacij založbe Latin Express. Kar se je začelo kot newyorški projekt, se je kasneje po zaslugi Pabla Rodrigeza, lastnika jazzovske založbe Candela Records in vizualnega kreativca Rostarrja, razširilo še na Portoriko. Na začetku leta 2005 so se namreč originalni člani skupine Bronx River Parkway, Leon Michaels, Jeff Silverman, Quincy Bright in Nick Movshon, odpravili na snemanje v San Juan, kjer so v improviziranem studiu razpadajoče 200 let stare vile posneli material za ploščo, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov.
Med starimi žimnicami, s katerimi so zvočno izolirali stene začasnega domovanja, so se jim pridružili še lokalni salsa glasbeniki, nekateri že z zvenečimi karierami in odmevnimi sodelovanji. Nastala je dokaj ohlapna zasedba, ki lahko šteje do 12 glasbenikov pod vodstvom pevca Sammyja Ayale.
Kar je pri Bronx River Parkway posebno, je surovost njihovega zvoka, ki me je seveda najprej spomnil na njihove someščane Antibalas Afrobeat Orchestra, obenem pa tudi na dodano vrednost, ki jo priskrbi še južnoameriška narava njihove godbe, pa naj gre za karibske ritme, latino jazz, r'n'b ali soul muziko stare šole. Prav tukaj moramo še enkrat poudariti, da je ploščo na trg spravila založba Truth & Soul, ki se sicer ukvarja predvsem s ponatisi starih soul plošč iz čistega veselja, pa tudi z modernimi izvajalci, ki so zvesti temu specifičnemu zvoku. Bronx River Parkway vedno stopajo nekje med zelo tradicionalnimi vzorci in modernejšimi triki. Ritmi na plošči San Sebastian pogosto zaidejo proti hip hopu in povsem konkretnemu funku, pa tudi vokali so skorajda raperski ali pa vsaj »spoken word«. Tukaj bi rad naredil še eno primerjavo z zasedbo, ki sicer prihaja iz ameriškega zahoda, a tudi uspešno kombinira latino muzike s sodobnimi prijemi. Verjetno ni težko sklepati, da imam v mislih skupino Ozomatli, ki je poleg Bronx River Parkway še ena v vrsti tistih zasedb, ki jih po vsej verjetnosti ne bomo nikoli videli v naših krajih kljub festivalom, kot je Druga godba, ki bi morali malce odstopiti od ustaljenih vzorcev in se razgledati še po zadnjem desetletju zelo vznemirljivega glasbenega dogajanja na off-drugogodbaški sceni. Mogoče je problem v tem, da ne gre za svetovne glasbe iz držav tretjega sveta, ampak predstavnike urbanih kultur, ki so mogoče še bolj natančen odsev tega, kar se resnično dogaja s svetovnimi glasbami. Kakor koli že, danes poslušamo res odličen album različnih tradicij, zverziranih glasbenikov in prekaljenih urbanih kreativcev.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>