Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DEERHOOF: Offend Maggie (Kill Rock Stars, 2008) (ponovitev 29. 10. '08 ob 00.30) (3132 bralcev)
Sreda, 22. 10. 2008
polonap



* Kalifornijski avant-pop-rockerji Deerhoof zadnja leta s svojimi ploščami uspešno zadržujejo našo pozornost. Razlogi za to so njihov humor, inteligenca ter posledično uresničevanje artističnih (ne izključno glasbenih) zamisli na način, ki deluje sveže nabrito in hkrati pomirjujoče znano. Bend, ki na turneji čas preganja z branjem Chomskega in se mu zdijo intervjuji z Anthonyjem Braxtonom nekaj najbolj navdihujočega na svetu, ne živi v intelektualni samozadostnosti, pač pa preprosto dela, kot pravi Henry Rollins, »to, kar bi bend moral delati. Nekaj naredijo in potem to na novo izumljajo«. Na nas pa ostane, da si belimo glavo in se sprašujemo, kako jim je uspelo.

Offend Maggie je šesti album Deerhoof, odkar se je zasedba konsolidirala okrog jedra zakoncev Saunier/Matsuzaki in kitarista Johna Dietricha, sicer pa že deseti v diskografiji benda. Omenjeni trojec je po odhodu kitarista Chrisa Cohena lani izdal prepričljivo ploščo Friend Opportunity, vendar se letos ponovno vrača kot kvartet. Njihov stari sopotnik Ed Rodriguez je prevzel vlogo drugega kitarista, prav njemu pa gre pripisati tudi zasluge za izdatno rifovsko začinjenost komadov na novem albumu.

Čeprav je eklektično muziko Deerhoof težko kategorizirati, so nekatere koordinate, po katerih se gibljejo, stalnica njihovega početja. Predvsem jih odlikuje dejstvo, da iz plošče v ploščo zvenijo bolj pop in catchy, četudi njihovi aranžmaji niso najbolj preprosti, melodije pa daleč od predvidljivih. Po drugi strani pri svojem početju ostajajo dovolj ostri in neulovljivi, da bi jim težko očitali omlednost, tudi kadar jih zanese v počasnejše, manj tipične in nemara bolj kalne vode.

Vse to velja tudi za ploščo Offend Maggie, ki je zbir ostro-milih in zasanjano- zafrkljivih komadov, nekakšno združevanje pogosto nezdružljivega. Deerhoof se pri tem pogosto izogibajo klasičnim strukturam komadov in vzdržujejo napetost z nenadnimi menjavami ritma. Fragmentarna besedila pa v interpretaciji Satomi Matzusaki funkcionirajo bolj kot še eden izmed inštrumentov, ne pa kot medij sporočanja nekega samostojnega pomena.

Med našimi osebnimi favoriti sta morda najbolj rockovska izmed komadov, in sicer sijajni otvoritveni 'The Tears and Music of Love', ki z uvodnim rifom zareže v jedro, in 'My Purple Past', pa tudi naslovni, 'Offend Maggie'. Privlačno se zdi zlasti kombiniranje ostrejše osnove basa, bobnov in kitare ter všečnih vokalnih linij, ki jih s svojim čistim glasom prispeva Satomi Matzusaki. Nekoliko manj nas pa navdušujejo počasnejši komadi v zadnjem delu plošče – denimo 'Family of the Others', ki nas s psihedeličnim vokalom Johna Dietricha popelje na zahodno obalo ZDA konec šestdesetih, ali sklepna, deloma postrockovska 'Jagged Fruit'. Toda treba je priznati: z vidika dinamike se tudi te pesmi povsem smiselno vključujejo v celoto.

Deerhoof se na plošči Offend Maggie znova kažejo kot zrel bend, odprt za najrazličnejše domislice. Njihova muzika je vse prej kot dolgočasna, četudi radikalno ne odstopa od njihovih prejšnjih izdelkov.

pripravil Polona Poberžnik



Komentarji
komentiraj >>