Tudi če je od kar ste zadnjič imeli status študenta in z njim povezane študentske privilegije, med katere nekako neprepričljivo spada tudi študentska volilna pravica, minilo že kar nekaj let, pa ste to jesen dejstvo, da na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani potekajo volitve le težko spregledali. Za to so sicer poskrbele kar same oblike študentskega organiziranja, natančneje pa Volilna komisija ŠOU v Ljubljani in zaenkrat še naprej zgolj po lastnem mnenju prikrajšani kandidati Neodvisne študentske mreže oziroma modri, ki so tokratne volitve razglasili za pokop demokracije na ŠOU v Ljubljani. Toda če v ozir vzamemo še kar nekaj drugih dogodkov, ki so to jesen zaznamovali domači visokošolski prostor, je gotovo pravilnejša naslednja ugotovitev. Gre pravzaprav za pokop avtonomnosti celotnega domačega visokošolskega prostora.
Tudi volilna komisija ŠOU v Ljubljani in drugi dozdevno nadzorni organi študentskega organiziranja pa so poskrbeli za svoj delež pomislekov v upravičenost in verodostojnost že iz srednjeveških časov nastanka prvih Univerz utemeljene avtonomnosti univerzitetne oziroma visokošolske sfere. Na prvi pogled sicer temu že ni videti tako. Zaradi samega ustroja volilnega sistema se namreč za vstop v študentski zbor in oblast v Študentskih organizacijah visokošolskih zavodov – ŠOVZ-jih potegujeta samo dve omembe in upoštevanja vredni skupini oziroma listi. Samostojna akademska skupina oziroma Oranžni in Modri oziroma Neodvisna študentska mreža.
Zadnja dva, za Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani prva dvoletna mandata, je študentska oblast in s tem oblike študentskega organiziranja v rokah oranžnih oziroma Samostojne akademske skupine. Torej tudi Volilna komisija. Potrjevanja in imenovanja njenih članov brez njihove večine v Študentskem zboru pač ne bi bilo mogoče izpeljati. In prav Volilna komisija je poskrbela, da se nad dogajanjem ob, pred in na tokratnih študentskih volitvah, milo rečeno vsaj začudeno dvigajo tudi ne-študentske obrvi in da so se o njih kar se da na veliko razpisala tudi domača trobila večinskega medijskega diskurza.
Volilna komisija je namreč sprejela odločitev, po kateri je kandidatom Neodvisne študentske mreže oziroma modrim v skladu s svojim sklepom iz 30. septembra na šestih ljubljanskih fakultetah zavrnila kandidature, ker niso bile poslane po navadni, pač pa po priporočeni pošti. S tem se na teh fakultetah za vstop v Študentski zbor poteguje zgolj ena sama lista in sicer Samostojna akademska skupina oziroma oranžni. Toda tudi tak enostrankarski sistem ima svoj demokratičen moment. Modri tako prav na teh fakultetah stavijo le še na upanje, da bi jim uspelo mobilizirati dovolj veliko število študentskih volivcev, da na voliščih teh šestih fakultet glasujejo Proti Oranžnim. Rešilna bitka za preživetje demokracije na ŠOU v Ljubljani bi naj namreč bila, da lahko volivec obkroži tudi Proti. V primeru več glasov Proti kot Za bi se namreč volitve na posameznih fakultetah ponovile.
Takšni avtonomnosti študentske demokracije v Ljubljani je sicer pritrdilo tudi sodišče. To je zavrnilo zahtevo za izredno zadržanje volitev, ki so ga nanj naslovili predstavniki Neodvisne študentske mreže. Še več, to je storilo z obrazložitvijo, da o tej samo nima kaj za odločati, saj so znotraj študentskega organiziranja pritožbeni postopki in pristojni pritožbeni organi jasno definirani. Ne glede na to, da organ, ki bi lahko spremenil ali kako drugače konkretno vplival na odločitev Volilne komisije, ni predviden, sta torej formalno avtonomnost in demokratičnost študentskega organiziranja zagotovljena in rešena.
Toda s tem so res lahko zadovoljni zgolj formalisti. Cela reč vseeno vzbuja kar nekaj vsebinskih pomislekov in vprašanj. Predvsem pa resno namiguje na vsebinsko krizo študentske demokracije, s čimer pa se nujno pod vprašaj postavlja tudi upravičenost njene avtonomnosti. Odločitev, da se kandidature zavržejo na podlagi dejstva, da so bile oddane po pošti priporočeno in ne po navadni pošti, je bila milo rečeno nepremišljena, pa čeprav formalno pravilna. Edino če pošiljko oddaš priporočeno, s pošte odideš s fizičnim potrdilom, da si jo tudi dejansko poslal. Ker bi se naj tako izognili vsem morebitnim mahinacijam s poštnimi pošiljkami, je to namreč povsem običajna in uzakonjena praksa za poštno komunikacijo s sodišči, državnimi organi in še kom.
Takšen razplet študentskih volitev, kot pa smo mu priča to jesen v Ljubljani, pa je tako poskrbel predvsem za to, da se bodo z dejanskostjo avtonomnosti študentskega organiziranja pričeli ukvarjati tudi do sedaj vanj neposvečeni. Predvsem politiki oziroma zakonodajalci. Samo študentsko organiziranje se bo sicer prav tako moralo reformirati. Za to je s politično odločitvijo za ustanovitev nove Nove Univerze in torej tudi nove nove študentske organizacije oziroma več njih poskrbela še kar naprej odhajajoča vlada. Če pa upoštevamo še dejstvo, da so se prav včeraj nad dejstvom, da se po njihovih prostorih nemoteno sprehaja policija, v skupni izjavi potožili vsi rektorji obstoječih slovenskih Univerz, pa je jasno, da smo bili to politično jesen predvsem priča pokopu avtonomnosti celotnega domačega visokošolskega prostora. Če bi bile tako Univerze res avtonomne, bi namreč policija za vstop v univerzitetne prostore nujno potrebovala rektorjevo odobritev. Toda iz Policijske Uprave Maribor so že zgolj skopo sporočili, da v zakonu o kazenskem postopku in pri zbiranju obvestil v zvezi s sumom storitve kazenskega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, za kaj takega ni nobene pravne podlage. Tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pokopom avtonomnosti domačega visokega šolstva v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>