Torek, 28. 10. 2008
goran
* Elektronsko-bobnarske naveze so razmeroma redek pojav. Zanimivo pa je, da je tistih nekaj dvojcev, ki so se lotili tega zanimivega spajanja elektronike in akustike, v zadnjih nekaj letih bilo deležnih precejšnje pozornosti. Če sodimo po dveh najodmevnejših tovrstnih zasedbah – Kieranu Hebdenu in Stevu Reidu ter Burntu Friedmanu in Jakiju Liebezeitu – se nam na dlani ponuja verjeten odgovor na njihov opazen odmev v sodobnih kreativnih muzikah. Reid in Liebezeit sta bobnarja, ki sta življenje posvetila raziskovanju ritma. Inspiracijo sta med drugim denimo iskala tudi v ritmično razgibanih afriških godbah, kar skozi prizmo sodobnih zahodnjaških praks, kjer prevladuje štiričetrtinski takt, pritegne že samo po sebi. Ob boku jima stojita elektrončkarja Hebden in Friedman, ki ne le, da znata elektronske posege uporabljati v maniri klasičnih glasbenikov, pač pa sta si v svojih karierah izoblikovala vrhunsko znanje o mnogoterih glasbenih praksah. To pa je pripeljalo do nadvse všečnih simbioz tako ameriško-britanskega kot tudi nemškega dvojca.
Obojim je torej skupno spajanje intrigantnih ritmov in elektronskih intervencij, toda med njimi obstaja tudi bistvena razlika. Medtem ko Reid in Hebden v ritem posegata energično in strastno, sta Liebezeit in Friedman precej bolj nemško zadržana. To se kaže tako v sami zvočnosti kot tudi v studijskem pristopu. Reid in Hebden sta svoje tri plošče denimo posnela praktično brez nasnemavanj. Enostavno sta sedla v studio in zaigrala. Na drugi strani so Liebezeitovi in Friedmanovi prvi dve ediciji Skritih ritmov zaznamovale obsežne studijske manipulacije. Friedman namreč slovi kot ustvarjalec, ki v studiu ničesar ne prepušča naključju – vsak najmanjši detajl je premišljen do potankosti. Toda medtem ko ta perfekcionističen pristop v glasbo pogosto vnaša nepotrebno intelektualistično breme, Friedman vedno uspe najti neko vmesno pot. Njegova glasba poslušalca bodisi posrka v svoj hipnotičen zvočni tok, ali pa mu odpre lasten miselni tok – nemalokrat kar oboje hkrati.
Jaki Liebezeit danes velja za legendarnega bobnarja in tolkalca, ki je bil najprej eden prvih predstavnikov evropskega svobodnjaškega jazza, nekoliko pozneje pa je z zasedbo Can na noge pomagal postaviti krautrock. Ustvarjalcev iz te sredine, ki še danes ustvarjajo aktualne vsebine, je sila malo. O tem, da so nekdaj inovativni glasbeniki ostali v sedemdesetih letih minulega stoletja, smo se denimo lahko prepričali tudi na zadnjih dveh edicijah Sajete, ko sta tam gostovala Roedelius in Moebius. Za razliko od njiju Liebezeit še danes ostaja kreativno vitalen. Ni počival na zeljarskih lovorikah, pač pa je za razliko od svojih sodobnikov tudi po zatonu krautrocka ostal v ustvarjalnem pogonu. Najbolj uspešno prav skozi sodelovanje z Burntom Friedmanom.
Njun tretji skupen album (v tej navezi) prinaša precejšen odklon od predhodnih dveh naslovov. Friedman je že pred njunim letošnjim nastopom v Menzi pri koritu v intervjuju za Radio Študent povedal, da bo ’Secret Rhythms 3’ v večji meri izpostavil njun koncertni pristop. Odličen koncert, ki je slonel predvsem na dolgih, hipnotičnih ritmičnih repeticijah, je zato seveda navdajal z optimizmom. Upravičeno! Novi album izvrstno osvetli hipnotičnost in domišljenost Liebezeitovih ritmičnih ekskurzij ter Friedmanovega subtilnega elektronskega barvanja, ki ga podreja poliritmični kompleksnosti in pretanjenem groovu. Glasbenika sta tokrat pustila ritmu in zvoku prosto pot ter odigrala le tisti potrebni minimum, ki vedno znova zaznamuje njuno sofisticirano zvočnost. Navidezna lahkotnost njune glasbe površnemu poslušalcu v preteklosti ni nudila trdne opore, z novo ploščo pa njima lastno prečenje akustičnih in elektronskih prebiranj postaja na nek način bolj razumljivo, vendar vsled tega nič manj intrigantno. Celo nasprotno. ’Secret Rhythms 3’ Friedmanovo in Liebezeitovo ritmično raziskovalno žilico povzdigne na doslej najvišjo raven.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>