Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LaibachKunstderFuge!!! (3067 bralcev)
Torek, 28. 10. 2008
goran




LaibachKunstDerFuge, 27. oktober 2008; Slovenska filharmonija, Ljubljana

* Sinoči so pred polno Slovensko filharmonijo nastopili Laibach oziroma njihova različica LaibachKunstDerFuge, s katero so se lotili interpretacije znamenitega dela Johanna Sebastiana Bacha ‘Umetnost fuge’. Premierno predstavo so na povabilo organizatorjev leipziškega Bachfesta uprizorili že junija 2006, slovenska premiera pa se je zgodila prav z včerajšnjim koncertom. Razprodana dvorana je razkrivala, da Laibach na Slovenskem ni le glasbeni dogodek. Je kult, katerega premiere angažiran ljubitelj spektakla pač ne sme zamuditi.

Kot se za Laibach spodobi, je bil celoten koncert kakopak na vrhunski ravni. Nič ni bilo prepuščeno naključju. Intimna osvetlitev, abstraktne vizualije, ki so nadgradile zvok, celo odrska razporeditev akterjev je imela svoj pomen. Peterica se je na oder namestila v polkrožni maniri komornih ansamblov. Na obeh skrajnih koncih sta bila po dva upravljavca računalnikov, klaviatur, mešalnih miz in drugih elektronskih pomagal, na sredini je bil tolkalec opremljen z manjšim setom elektronskih bobnov. Ekvivalent odrske razporeditve se je že v prvih taktih odstrl tudi v glasbi; gledali in poslušali smo sintetiziran klasični ansambel. Skozi prizmo samega koncepta, torej reinterpretacije ’Umetnosi fuge’, je bila predvidljivost glasbe nekako pričakovana, saj se delo v nekem segmentu pač opira na Bachov notni zapis. Ta po nekaterih ugotovitvah strokovnjakov sloni na algoritmih (skladatelj naj bi delo na nek način sprogramiral). Da je šlo najbrž predvsem za miselno vajo, potrjuje tudi dejstvo, da ’Umetnost fuge’ ni bila napisana za določen inštrument. Laibach so to nalogo zaupali računalniškim programom, s svojo interpretacijo pa so Bacha nekako izpostavili tudi kot začetnika elektronske, techno oziroma računalniške glasbe.

In res; simfonični techno zvoki niso puščali nobenega dvoma o izvoru inspiracije techno glasbe. Morda so Laibach sorodnost med Bachom in zametki sodobne elektronike izpostavili celo preveč lucidno. Praktično nič ni bilo prepuščeno posameznikovi domišljiji, s tem pa so Bachove umske prekopice žal zreducirali le na sporadične miselne prebliske. Ko LaibachKunstDerFuge opazujemo skozi oko leipziškega festivala, posvečenega Bachu, se ta interpretacija seveda zdi povsem smiselna. V kontekstu sodobnih, kreativnih elektronskih muzik pa simfonična elektronika, kakršne se je, denimo, pred kakšnimi desetimi leti loteval pop producent William Orbit, ne postreže s preveč razburljivimi vsebinami. Pojavil se je vtis, da so Laibach v enem zamahu poskušali potešiti občinstvo, Bacha in sebe, kar jim je na ravni spektakla tudi uspelo. Če je bil spektakel osnovna premisa koncerta LaibachKunstDerFuge, lahko sinočnji dogodek nedvomno pohvalimo. Če pa je bil namen projekta osvetlitev Bachovega vizionarstva, bi od tako uveljavljenega in cenjenega kolektiva vendarle pričakovali bolj posodobljeno in domišljeno interpretacijo. Kdo ve, kaj bi na to porekel Bach, ki je to glasbo ustvaril že pred davnimi 250 leti.

Na slovenski premieri LaibachKunstDerFuge je vtise zbiral Goran Kompoš.


Komentarji
komentiraj >>