Torek, 4. 11. 2008
juREm
* Nightmares On Wax je po dveh desetletjih obstoja že dobro preverjena blagovna znamka, ki le redko odpove in na katero se oboževalci ležerne elektroakustike vedno znova lahko zanesejo. Nič čudnega torej, da je George Evelyn z druščino daleč najbolj vztrajen producent pod pokroviteljstvom sheffieldske založbe Warp, pri kateri vztraja že od prve male plošče Dextrous, ki je luč sveta ugledala rosnega leta 1989. Rosnega zato, ker je ime Nightmares On Wax v tistem času povezano predvsem s pionirji britanske plesne elektronske glasbe in tako imenovanega severnjaškega »bleep« gibanja, ki so ga načenjali Forgemasters, LFO in Unique 3 - če naštejemo le najbolj znane.
Mogoče je za takšno vztrajnost na dolge proge pomembno tudi dejstvo, da je Nightmares On Wax tako med naštetimi kot med kolegi pri založbi Warp najmanj medijsko izpostavljen projekt, ki veliko več daje na žmohtnost in žlahtonost zvoka kot pa na pretirano spektakularnost in velikopoteznost. George Evelyn oziroma DJ E.A.S.E., Experimental Sample Expert, je tako skromen, počasen in malce zadet kot njegova glasba, ki se s plošče na ploščo počasi razvija in raziskuje znotraj svoje unikatne forme. Po pravici povedano se Nightmares On Wax od začetka pa do najnovejše plošče »Thought so …«, ki jo poslušamo danes, ni kaj dosti spremenil. Ideja in koncept ostajata ista, česar pa ne smemo vzeti kot nekaj slabega, ampak kot priložnost za Evelynovo ležerno raziskovanje, formiranje svoje žive zasedbe, ki je nadomestila predvsem semplanje, in konec koncev čas za selitev iz domačega Leedsa na špansko Ibizo, ki je tudi glavni povod za nastanek pričujoče plošče. »Thought so ...« je namreč skoraj v celoti nastala med potovanjem, kar pomeni, da je nekako konceptualna, čeprav to ob prvem poslušanju ni najbolj očitno. Pred tem je treba prebrati tiskovni material in šele takrat nam koncept postane jasen.
George Evelyn se selitve ni lotil kot bi se je večina drugih glasbenikov, saj svojega studia ni preprosto spakiral in poslal na Ibizo, ampak ga je vzel s seboj na počasno in uživaško potovanje, pri katerem so se mu pridružili njegovi glasbeniki in raperji, s katerimi je v potovalnem modusu sestavil svoj novi album. Na basu in kitari se mu je pridružil Chris Dawkins, za klaviaturami Robin Taylor-Firth, na perkusiji Shovell, za mikrofonom pa še Chyna Brown in Ricky Ranking. Ker je njihov zvok vedno manj elekronski, razen seveda ritmov, ki jih programira Evelyn, je seveda veliko bolj pristno tudi njihovo nastopanje v živo, ki daje občutek pravega glasbeništva in zelo otipljivega ustvarjalnega procesa, ki se ne dogaja na zaslonu računalnika, ampak v konkretnem studiu, v konkretni medčloveški interakciji.
Veteranski Anglež torej po dveh desetletjih ne kaže niti enega znaka kreativne krize ali upehanosti, ki je že zdavnaj pokopala njegove kolege iz začetka devetdesetih let. Še vedno je zaljubljen v soul, ki ga je v izdatnih dozah poslušal že doma pri svojem očetu in sestri, enako gre zraven tudi hip hop, ki mu sledi že od prvega vala naprej, dodana vrednost pa prihaja v obliki globokega funka, zakajene reggae muzike in seveda poskočne angleške klubske elektronike. Vse to je tudi plošča »Thought so …«, ki je le zadnja v Evelynovi bogati diskografiji, a zato nič slabša in nič manj domiselna. Pri Nightmares On Wax tako ali tako ciljamo predvsem na »feeling« plošče, na njeno eklektičnost in na počasno pozibavanje, medtem ko jo poslušamo.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>