Pod drobnogled smo tokrat vzeli koalicijsko pogodbo. Nastala je pod peresom levega trojčka in pridružene stranke Erjavčevega Karla. Slednji po vsej verjetnosti ne bo dobil dosedanjega ministrstva. Moral bo le od daleč spremljati osemkolesnike, ki slišijo na ime Patria. Vendar nas tovrstna tema ne zanima. Pobližje si bomo tako pogledali, kaj se v koalicijski pogodbi, ki naj bi bila vsebinsko bogata, s ščepcem konkretnosti, skriva pod poglavji, namenjenimi šolstvu in visokemu šolstvu.

Z novo vlado naj bi v splošnem postali svobodni, pošteno tekmovalni, strpni ter solidarni. V štirih letih, nas podučijo, pa naj bi živeli v državi, ki spoštuje človekove pravice, je demokratična, družbeno odprta, pravna in socialna. Že v uvodnem spisu nam naši ljubi državniki dajo vedeti, da bomo živeli v državi, kjer se bodo cedili mleko, med in mast!

V pogodbi je tudi zapisano, da je temeljni cilj razvoja in napredka posameznika in družbe ter vir bogastva in ekonomske moči izgradnja družbe znanja. Znanje in ustvarjalnost veljata kot temelja pri pripravi ljudi za boljše in bogatejše življenje ter sta odgovora na izzive globalizacije.

Tako smo na kratko preleteli uvodni del pogodbe. Sedaj pa, ko smo srečni, zadovoljni, nasičeni in namaščeni državljani, si poglejmo, kaj pravijo naši koalicijski veleumi o področju visokega šolstva znanja in tehnologije. Kot je razbrati, bo to poglavje ponovno pripadlo ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Visokošolski sistem izobraževanja bo v Sloveniji odslej odličen! Zakonodaja se bo začenjala spreminjati v smeri zagotavljanja avtonomnosti visokošolske, raziskovalne in znanstvene dejavnosti, reformirani pa naj bi bili tudi potrebni podsistemi. Kateri so ti podsistemi, ostaja navadnemu bralcu do določene mere zamolčano. Reforme naj bi omogočale odličnost znanja kot pogoj za raziskovalni preskok in sprostitev poslovne iniciative. Smernice visokošolskega poglavja tako kažejo na določeno stopnjo liberalizacije, ki naj bi pomenila večje prežemanje gospodarstva z znanstvenoraziskovalnimi ter univerzitetnimi institucijami. Tem se tudi obeta povečevanje vlaganj, namenjenim razvoju. Poudarja se torej sodelovanje z gospodarstvom, medtem ko civilna družba in nevladne organizacije ostanejo nekje zadaj. O tem v nadaljevanju.

Očitek, ki se pojavi ob pomanjkanju sodelovanja z gospodarstvom in z družbo v celoti, je uradniški status znanstvenikov. To problematiko je izpostavil predvsem predsednik SAZU Boštjan Žekš, v članku, ki pregleduje visoko šolstvo do leta 2007. Uradniški status namreč ne omogoča primernega nagrajevanja uspešnih posameznikov. Nekaj malega se je to sicer krpalo z Agencijo za raziskave in razvoj RS, vendar so bila tudi tukaj sredstva, namenjena projektom, določena po precej političnem ključu, saj je imelo odločilen vpliv na agencijo ter okvirno razporeditev finančnih sredstev pristojno ministrstvo. Zanimivo je, da tudi o odpravi uradniškega statusa raziskovalcev ter tovrstne uravnilovke koalicijska pogodba molči.

Visokošolski izobraževalni sistem naj bi se v prihodnjih štirih letih prilagodil svetovnim standardom na podlagi konkurenčnosti na osnovi znanj ter programov. Ta naj bi ponujal programe na nivoju razvitega dela sveta. Ob tem bi v koalicijski pogodbi vsekakor lahko, če že ne moralo biti zapisano, da se bomo učili tudi od manj razvitega sveta. Le-ta nam je namreč bil podlaga, nam razvitim, za izkoriščanje od človeških virov v najbolj brutalnih oblikah, vse do izkoriščanja rudnih in preostalih bogastev. Ob tem smo vedno pozabljali na razvoj drugih, morebiti manj privilegiranih, tako drugje kot pri nas.

V pogodbi je moč najti tudi podpoglavje, ki se nanaša na avtonomnost in odprtost univerz ter visokošolskih ustanov kot temelj razvoja družba znanja. S tem poglavjem se nam obeta ustanovitev agencije za zagotavljanje kakovosti visokošolskega izobraževanja. Ta tako neljuba institucija prejšnjega mandata oziroma od začetkov t. i. bolonjske reforme naj bi končno ugledala luč sveta. Seveda se nam tukaj takoj zastavi vprašanje, kakšne bodo njene pristojnosti ter kako naj bi bdela nad kakovostjo visokega šolstva. Na to vprašanje bomo verjetno odgovarjali kasneje, nekoč, ko bo. Za zdaj pa lahko rečemo le, da uspešnega bdenja nad kakovostjo visokošolskega izobraževanja ne bo, če v agenciji ne bodo tudi študentje kot najbolj množični predstavniki slovenskega visokošolskega izobraževalnega sistema. V tem delu pogodbe je tudi pomemben odstavek, ki nas študente pomirja z izjavo, da šolnin v rednem študiju na visokošolski ravni ne potrebujemo. Znanje tako, vsaj v tej točki, ponovno postaja javno dobro in se umika iz sfere zasebnega. Vendar nam tega koalicijska pogodba ne daje vedeti neposredno. Tako ostaja samo slutnja.

Malo pozornosti je namenjeno tudi bolonjskemu procesu. V pogodbi je zapisno zgolj, da se koalicijski partnerji zavezujejo, da bodo podrobno analizirali in ocenili bolonjski proces in ga na osnovi te evalvacije po potrebi dopolnili. Ni nam treba posebej izpostavljati, da zaenkrat bolonjski proces ponuja več vprašanj kot odgovorov. V študijskem letu 2007/2008 je tako po novih »bolonjskih« programih študiralo zgolj 21 odstotkov vseh študentov Univerze v Ljubljani. Glede na to, da se približuje rok 2009/2010, ko naj bi se začelo celotno visokošolsko izobraževanje po bolonjsko, je podatek, ki prihaja iz največje slovenske univerze skrb vzbujajoč. Ta tematika si vsekakor zasluži več kot zgolj en stavek enega odstavka v koalicijski pogodbi.

Zamolčana ostaja tudi učinkovitost študija, katerega glavna kriterija sta prehodnost in trajanje. Ta, kot v samoevalvaciji poudarja Univerza v Ljubljani, ostaja eden večjih problemov študija in pedagoškega dela. Verjamemo, da se podobno godi tudi na drugih univerzah v Sloveniji. Problem lahko osvetlimo z dejstvi. Ob vpisu v študijsko leto 2007/2008 je na rednem študiju v 2. letnik napredovalo 45,9 odstotka študentov visokošolskih programov in 58,7 odstotka študentov univerzitetnih programov. Na določenih fakultetah se je že tako nizka prehodnost (pod 50 odstotki) še znižala. Trajanje študija je v povprečju za več kot dve leti daljše, kot je zapisano v programu. Na rednem študiju v visokošolskih programih to traja 5,3 leta, v univerzitetnih pa 6,7 leta. Trajanje študija zadnja leta stagnira na tej ravni. Problematika učinkovitosti študija, ki je ena pomembnejših, tako manjka v spisu o boljši prihodnosti ter odgovornosti za spremembe!

Redakciji Univerze se obeta nadaljnje delo, saj se predvideva sprememba zakonodaje. Tako naj bi bil sprejet nov zakon o univerzi, spremenila naj bi se zakon o visokem šolstvu ter zakon o raziskovalni dejavnosti. Tako redakcija ne bo ostala brez dela!

Poleg zgoraj naštetih novitet pa naj bi bila država radodarnejša tudi s sredstvi. Finančno malho bo namreč odprla za povečevanje vlaganj v raziskave, razvoj in visoko šolstvo. Sredstva naj bi se povečevala za najmanj 0,1 do 0,3 odstotne točke BDP letno. Srednjeročni cilj je doseči 1 % BDP javnih sredstev ter skupnih 3 % BDP javno-zasebnih sredstev. Ob tem je pomembno navesti, da se bo morala sedanja vlada potruditi, da bo financiranje terciarnega izobraževanja povrnila na stanje iz leta 2003, ko je to znašalo približno 1,20 odstotka BDP-ja. Če pogledamo še malo nazaj, lahko vidimo, da so sredstva, namenjena visokošolskemu raziskovanju, znašala 1,05 leta 1990 ter 1,15 odstotka leta 1995. Tudi srednjeročni cilj 3 % odhodkov se je od prvotnega načrta za leto 2010 pomaknil za dve leti, in sicer na leto 2012. Ob tem je bil cilj za povečevanje sredstev znan že okrog leta 2000. Z visokim šolstvom je moralo v preteklih letih iti nekaj hudo narobe.

Ko smo ravno pri financiranju. Daleč največji delež študentov je bil leta 2006 vpisan v programe s področja družboslovja, poslovnih ved, prava. Te visokošolske programe je obiskovalo kar 40.986 študentov. Ob tem se tudi do leta 2008 delež ni prav bistveno spremenil. Manjše povečevanje trenda vpisa lahko zaznamo na področju naravoslovnih ved, in sicer v zadnjih dveh letih. Na tej točki moramo povedati, da se je povečeval tudi splošni trend vpisovanja. Osmoljenci teh procesov v zadnjih štirih letih pa so prav družboslovne znanosti, saj je bilo opaziti močno tendenco zmanjševanja sredstev tem smerem. Hkrati je potekal proces privilegiranja naravoslovnih znanosti, ki se je najbolj intenziviral za časa ministra Zupana. Tako je potekal proces protežiranja le določenega spektra visokega šolstva na eni strani, hkrati pa deprivacija drugega na račun prvega. Vlada v odhajanju ob tem ni znala najti drugačnih metod, ki bi omogočile skladen razvoj obeh.

Tudi če trenutne zahteve trga delovne sile postavljajo v boljši izhodiščni položaj študij naravoslovja, bi se verjetno dalo več narediti na privlačnosti študija kot mobilizacijskega dejavnika za študenta. Treba je tudi poudariti, da so družboslovne smeri še posebno privlačne za ženski del šolajoče se populacije. V te programe je namreč vpisanih skoraj 45 odstotkov vseh študentk visokošolskega študija. Tako ni težko zaznati tendence prejšnje vlade, ki jo je namenjala nežnejšemu spolu. Če zadevo radikaliziramo, se je ženske pošiljalo nazaj za štedilnik. Izvajala se je sofisticirana »drei K politik« - Kirche, Kuche, Kinder (cerkev, kuhinja, otroci). Poslušalci naj razumejo, da gre za karikiranje.

Skromna je omemba o povečevanju kadrov na univerzah in fakultetah, saj se ob uvajanju bolonjskega sistema na določenih fakultetah že kaže očitna kadrovska podhranjenost. Namesto vlaganja v kadre se ne moremo izogniti vtisu, da se je v preteklosti bolj kot v kadre vlagalo predvsem v zidovje.

Splošni vtis ob prebiranju pogodbe je torej dober, vendar se občuti pomanjkanje več konkretne vsebine, kar je nekako razumljivo, saj gre za okvirni dokument in smernice za delovanje vlade v prihodnjih štirih letih. Vendar se s tem ne moremo sprijazniti. Pogrešamo tekst, ki bi pritegnil tudi civilno družbo na univerze. Zakaj civilno družbo? Zato ker se ta ukvarja z raznimi tematikami, ki ne plavajo ravno z glavnim tokom tipa Lizbonska strategija in podobno. Civilna družba lahko izobraževalni prostor obogati z raznimi zanimivimi tematikami, ki pa so pogosto odrinjene na obrobje. Intenzivno se namreč ukvarjajo s človekovimi pravicami, ekološkimi smernicami, globalizacijo, izobraževanjem za razvoj, z alternativnimi oblikami trgovanja. Vse to so tematike, ki bi lahko bile koristno predstavljene in bi prihajale neposredno iz prakse, hkrati pa bi morebiti koga motivirale za delovanje na nevladni ravni.

Spisal je Franci Iskra pod mikroskopom Jureta G.