Sreda, 12. 11. 2008
mcolner
Kljub pestremu dogajanju v polju sodobne avtorske fotografije na domačih tleh, se je oko zaustavilo na fotografskem projektu provokativnega mehiškega fotografa Pedra Meyera. Razstava leta 1935 rojenega fotografa bo do 16. novembra na ogled v Rijeki, kjer Muzej moderne i suvremene umjetnosti gosti sklop 90ih črno belih in barvnih fotografij, tako tistih pravih, posnetih z analognim fotoaparatom kot sodobnejših, digitalnih. Razstava nosi naslov Herezije.
Projekt je zasnovan retrospektivno in v precep jemlje zadnja štiri desetletja avtorjevega ustvarjanja. Njegove revolucionarne paradigme v fotografiji je meseca oktobra oživilo več kot 60 galerij po vsem svetu. V Evropi so dela iz omenjenega opusa ta hip na ogled še v Italiji, Španiji in na Slovaškem. Pedro Meyer, je eden izmed pionirjev in najbolj zanimivih fotografov svetovnega formata tako imenovane Live photography ali dokumentarne fotografije. Izmed zapuščine več kot 300 tisoč del je 20 kustosov po vsem svetu izbralo posamezne fotografije, ki so natisnjene na visoko kvalitetnem papirju s tinto. Muzej jih bo po zaključku projekta prejel tudi v trajno last.
Pedro Meyer je zavidljivo kariero začel kot klasični fotoreporter. Dokumentiral je tradicionalno dogajanje na ulicah sveta, sodobne mehiške literate in na podlagi tega raziskoval kulturne razlike med Mehiko in Združenimi državami Amerike. V 50ih letih je stopil na čelo institucionalnega razvoja mehiške avtorske fotografije. Skupaj z drugimi je osnoval Mehiško združenje fotografov, mu predsedoval ter organiziral prve tri latinsko ameriške fotografske kolokvije.
S kamero v roki je avtor dobesedno prehodil svet. Njegove fotografije združujejo močno pripovedno noto, ki zgodbe ljudi od vsepovsod približajo na povsem klasično tradicionalen način. Posnetki so nabiti z empatijo, sposobnostjo vživljanja, humorjem in prepričljivo verodostojnostjo. Meyer je, še preden je stopil na pot digitalne fotografije, svetu v 70ih letih iz prvih bojnih linij med Sandinisti prikazal dogajanje znotraj revolucije v Nikaragvi. Predstavil je razlike med kulturno elito Mehike in povsem navadnimi prebivalci, ter jih postavil kot ogledalo Združenim državam Amerike. Raziskoval je Evropo in študentske nemire leta 1968, portretiral Bližnji vzhod ter številne druge epohe našega časa.
V začetku 90ih let se je Meyer hkrati z razvojem tehnologije resneje začel spogledovati s sodobnimi mediji. Posebej privlačne so mu postale možnosti, ki jih ustvarjalcu ponuja digitalna fotografija. Od shranjevanja do kar 200 krat več podatkov na digitalne kartice, do transformacij, ki se pričnejo dogajati znotraj medijev. Po Meyerju smo bili v zadnjih desetletjih priča štirim revolucijam in sicer je teater nadgradil film, tega televizija, njo video, in video, internet.
Omenjene spremembe so avtorju v polju digitalne tehnologije prinesle tudi številne osebne inovacije. Tako je v začetku 90ih razvil skorajda prvi, če ne celo kar prvi CD-ROM, ki je združeval zvok in sliko. Pravzaprav je šlo za umetniški projekt, oziroma esej naslovljen I photograph to remember. V njem je dokumentiral zadnja leta življenja svoji staršev in pozicijo sina, ki se od njih poslavlja ter obrača nov list v življenju. V mnogih pogledih je šlo za kulturni preskok, oziroma povsem nov vpogled v trenutke Hispanične kulture, njeno sposobnost slavljenja življenja in smrti.
Nekaj let kasneje Meyer razvije tudi prve kdajkoli proizvedene digitalne printe fotografij. Osnoval pa je tudi med fotografskimi privrženci digitalne fotografije precej priljubljeno spletno stran zonezero. Ta med drugim vsebuje celotni avtorjev arhiv, ki je uporabnikom prosto dosegljiv.
V času, ko je vse več govora tudi o digitalizaciji knjig in spremembah, ki jih bo, če jih bo omenjeni preskok prinesel, si Meyer mane roke. Zadnje desetletje mu izziv znotraj polja digitalne fotografije pomeni tudi ustvarjanje elektronskih knjig. Združevanje teksta in fotografij, strokovnih razprav in neposrednih odzivov nanje odslikava predvsem spremembe in hiter tempo življenja, ki zaznamujejo današnjo urbano družbo.
Danes Meyer živi v Los Angelesu. Je avtor številnih esejev na temo digitalne fotografije, odličen pedagog in kurator fotografskih razstav. Iz klasičnega dokumentarista se je preobrazil v fotografa digitalne dobe. Njegovi posnetki so zmes zgodovinskih trenutkov in sodobnih, visoko tehnoloških tendenc. Meja verodostojnosti je mnogokrat tako prikrita, kar mu mnogi privrženci analogne fotografije tudi očitajo, da se na prvi pogled pravzaprav ne da vedeti ali gre za običajno ali zmanipulirano fotografijo.
Tako je tudi v primeru ene izmed slavnejših Meyerjevih manipulacij iz začetka 90ih let, ki je razstavljena v Rijeki. Avtor za izhodišče vzame črno belo fotografijo enega izmed začetnikov mehiške fotografije, Manuela Alvareza Brava. Fotografija na tleh ležečega in do pasu razgaljenega dekleta, naslovljena Dobro ime spi je iz leta 1939. Krasila naj bi naslovnico kataloga ob razstavi, ki jo je takrat kuriral Andre Breton v Mehiki. Žal je bila fotografija zaradi naravnost pred gledalčeve oči postavljene golote prepovedana.
Meyer omenjeni original s fotografsko manipulacijo postavi v povsem verodostojno zgodovinsko okolje, ki ne dopušča nikakršnega dvoma. Ko je konzervativna srenja fotografov, ki prisegajo na tradicijo in kontinuiteto razvoja znotraj fotografije nad njim dvignila roke, ga označila za heretika in diletanta, se je Meyer javno začel spraševati o različnih razsežnostih realnosti, resničnega in rezultatih, ki jih nove tehnologije prinašajo.
Ko avtor iz zgodovine potegne konkvistadorje, ki so v začetku 16. stoletja teptali azteške piramide ter jih postavi v Silikonsko dolino, simbole starodobne kulture pa nadomesti z računalniki, se nam resnično začno postavljati vprašanja o realnosti oziroma dokumentarnosti fotografij. V strogo narativni maniri je omenjena komponenta delno izgubljena a hkrati se vzpostavljajo povsem novi konceptualni vidiki fotografije, ki postaja kot taka poetični pričevalec, združevalec in vizionar prihodnjih tokov.
Meyer s fotografijo proizvaja predvsem intenzivne vizualne informacije. Ker se je v mladosti kalil predvsem kot dokumentarist najrazličnejših socialnih okolij, podob narave, pokrajin in ljudi zna s pravo mero resnice napolniti tudi digitalne posnetke. Občutek zaupanja, v njihovo verodostojnost, resničnost, neizpodbitnost ali čisto manipulacijo je pravzaprav sekundarnega pomena. Je le ena izmed komponent, ki določa slog fotografije.
Fotografija je v zgodovini služila predvsem za informiranje. Tudi danes nam posnetki pomagajo ozavestiti marsikateri proces, ki bi sicer ostal v podzavesti. Meyer pravzaprav nikogar ne vleče za nos. S svojo fotografijo zgolj ruši meje, ki so na področju Latinske Amerike še vedno močno prisotne in se predvsem zabava. Fotografija s kot zemlja staro in povsem zgubano azteško prodajalko iguan, ki imajo zašita usta je dovolj pričevalna, da poziva k spremembam.
Digitalno popotovanje po kraljestvu Meyerjevih fotografij toplo priporočamo.
Video festivali, pa tudi drugi festivali za intermedijsko umetnost, vse bolj delujejo kot vmesni posrednik vsebin, ki jih je v umetniškem sistemu pohrustal trg. Tržnemu informiranju služijo tako muzeji, večje bienalne razstave kot manjše galerijske razstave, predvsem pa umetnostni sejmi. Vse je torej del sistema, ki umetnost utilizira in vrednoti kot ekonomsko dobrino.
Off programa, kjer bi se predstavljala dela bolj ali manj zaradi sebi lastnega konteksta, ne obstaja. Vsaka umetniška manifestacija ima že določen cilj, ki je neizogibno senzacionalen. Zahteva po vedno več gledalcih izprazni vsebine. Pa ne da bi bili elitisti, ki si pridržujejo pravico nad interpretacijo umetnosti, pač pa se v množici informacij, na katere se je zreduciralo tudi umetniško delo, pojavila potreba po intimizmu in neposredni izkušnji umetniškega dela.
Torej forma festivala lahko do neke mere služi kot posrednik vsebin na bolj intimen način, saj ne prevzema ustaljenih form predstavljanja, v polju katerih je trg našel svoj interes. To trditev bomo preverili na primeru video festivala Les Instants, ki se bo odvijal od 7. do. 25. novembra letos v francoskem Marseillu.
Festival Les Instants je eden izmed starejših v tej obliki, saj obstaja že od leta 1987. Naj opozorimo, da je v slovenskem prostoru na tem področju pomembno vlogo igral Video CD, bienale video filma, ki ga je štirikrat zaporedoma v Cankarjevem domu iniciral Miha Vipotnik. Kakorkoli, 21. festival Les Instants video umetnikom ponuja platformo, ki se od ustaljene predstavitve v galeriji razlikuje najprej, in kar je najbolj pomembno, po tem, da je delo sprejeto kot neposredno doživetje videa, saj ga gledamo v video dvorani. Kontekst torej ni muzealno galerijski, ampak prej cineastičen, kar je v primerjavi z nepregledno maso video del, vrženih v galerije, zelo dobrodošlo.
V tem smislu bi lahko celo zahtevali, da se večji del video kosov predstavlja v kino dvoranah, ker smo na ta način lahko pozorni na posamezno video delo. A ravno pri festivalu Les Instants se je pokazalo, da je cineastični kontekst lahko ravno tako obremenjujoč. Centralni del festivala so poleg nekaterih video inštalacij in performansov predstavljale dve popoldanske tematske projekcije. Iz povprečja je štrlelo video delo Toro, v Berlinu živeče romunske umetnice Mariane Vassileve, ki je v počasnem črno belem posnetku snemala moškega v poslovni obleki, kako z jakno kot matador lovi razbesnele valove na obali.
Problematična, če ne naravnost škodljiva, vsaj kar se tiče video medija, je bila odločitev umetniškega direktorja Marca Mercierja [marka mersjerja], da posamezne tematske sklope zapakira nanašajoč se popolnoma na neke pripovedne motive, kot so na primer Bikoborbe ali Telo in tančice. Vanje je vključil dobesedno tista video dela, ki na najbolj očitni ravni slikajo dani motiv. Tako delo, ki ga potrpežljivo spremljamo v kinodvorani, dobi nek precej plehek pripovedni kontekst, kakor da bi bil smisel videa pripovedovanje malih pravljic.
Izbori so bili sestavljeni brez pozornosti do video žanrov ali tehnik, ki naj bi same za sebe že pripovedovale zgodbo o času, ki pa je filozofsko bolj nedojemljiva in se zato mogoče zdi manj primerna za gledalce. Seveda so festivali finančno odvisni tudi od populizma in števila gledalcev, in zdaj smo že na drugi strani, kjer festival sicer deluje kot neki pogojni off program nasproti muzejev, vendar je ravno tako vpet v lasten finančni mikrosvet.
No pa upamo, da odločitev za pripovedniško predstavljanje videa na Les Instants ni bila usmerjena le v populizem, ampak lahko predvidevamo, da je bila posledica ideje, ki jo ima umetniški vodja o videu. Pomemben podatek je, da selekcija videov ne nastane v dialogu povabljenih članov žirije, kar bi pričakovali od tako ogromnega festivala, ki predstavlja okrog 300 video del. Umetniški direktor sam izbere vse videe in jih umesti v program. Selekcije, ki ne nastanejo v dialogu pa izpadejo zelo enoznačno.
Kljub povedanemu, je festival precej pomenljiv, saj se poleg rednega programa dogaja vrsto aktivnosti, ki na nek način zastopajo video kot ne-narativno formo. Pomembni so predvsem gostje, ki so vključeni v program tako, da predstavljajo avtorske ali arhivske retrospektive in izbore. Minuli vikend sta se na primer predstavila belgijski umetniški tandem Guido'Lu in prav tako belgijski video producent Robert Stephane, ki je koncem 60-ih in v 70-ih na južno belgijski televiziji RTBF izboril prostor za udor video vsebin v redni program televizije z naslovom Videografie. Nekako podobno kot je desetletje kasneje na beograjski televiziji s TV galerijo naredila Dunja Blažević.
V tem programu je nastalo več kot 100 ur videa razvpitih zvezd video umetnosti Fluxusa, Nam June-paika [đun-pajka], Billa Viole, Laurie Anderson in številnih drugih. V okviru festivala se je poleg predstavitve zgodovinskega konteksta predvajalo tudi dobre pol ure teh malih, a pomembnih studijskih video produkcij, ki so bile prava poslastica.
Festival je potekal v alternativni coni La Frich (la friš), ki se je v 15 letih delovanja iz avtonomne cone razvila v pomembno tkalko marseillske umetniške scene, z več kot 100 studii za različne ustvarjalce, 500 dogodki na leto, 60 nevladnimi organizacijami in številnimi drugimi programi. Video instalacije v okviru festivala so se naselile v te zanimive prostore alternativne cone.
Angela Harutyunyan je kljub svoji mladosti že izkušena kustosinja in teoretičarka v polju sodobnih likovnih umetnosti. Pod mentorstvom Amelie Jones, ki jo poznamo kot avtorico pomembnega dela, prevedenega tudi v slovenski jezik, Body Art: Uprizarjanje subjekta, končuje doktorski študij umetnostne zgodovine in vizualnih študij na univerzi v Manchestru. Obenem je tudi soorganizatorka poletne šole za kuratorje v domačem Erevanu, kustosinja številnih razstavnih projektov in avtorica številnih strokovnih člankov o sodobni umetnosti.
V Ljubljani je tokrat že drugič. Pred slabima dvema letoma je tako predstavila armensko sodobno umetnostno sceno in izpostavila politike reprezentacije in prepoznavanja umetnostnih praks v svojem lokalnem kontekstu. Tokrat se pojavlja v vlogi predavateljice in mentorice delavnice o Reprezentaciji in interpretaciji video umetnosti.
Njeno ponedeljkovo predavanje je prineslo vpogled v delo te raziskovalke marginalnih praks v sodobni umetnosti na področju vzhodne Evrope. Špranje zgodovine: Kolektivno pisanje in / kot kuriranje odpira občutljiva področja zgodovinjenja v sodobni umetnosti, ki jih je doživel vsak prostor in mnogi avtorji. Spregledanost posameznih umetnikov in umetniških praks je zlasti na področju vzhodne Evrope velika tema, ki potrebuje globljo raziskavo in ponovno vrednotenje. V fokusu so predvsem konceptualne prakse in Body Art, ki so bile kot neposredni derivati zahoda prepovedane, skrite in pozabljene, čeprav pomembne in polne svojstvenih družbenih in političnih kontekstov kot zrcalo tedanjega duha časa.
Od petka 14. do nedelje 16. novembra pa bo Angela Harutyunyan vodila delavnico Tehnike opazovanja: Reprezentacija in interpretacija video umetnosti, ki bo podrobneje opredelila pozicijo video medija v kontekstu sodobnih likovnih umetnosti. Delavnica se bo, prav tako kakor tudi predavanje, zgodila v Projektni sobi Zavoda SCCA – Ljubljana na Metelkovi 6.
V obsežnem razgovoru je Angela Harutyunyan razgrnila svoje zadnje raziskovalne izsledke in predstavila nekatere specifične kontekste nastajanja sodobne umetniške produkcije v Armeniji in področju nekdanje Sovjetske zveze po letu 1945.
Intervju: Angela Harutyunyan
S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za tokrat vse. Lep pozdrav in na slišanje spet v sredo, 26. novembra, ob dvajseti uri, na valovih Radia Študent. Tokratno oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Tanja Pavlič.
Komentarji
komentiraj >>