Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MARNIE STERN: This Is It and I Am It and You Are It and So Is That and He Is It and She Is It and It Is It and That Is That (Kill Rock Stars, 2008) (ponovitev 26. 11. '08 ob 00.30) (2651 bralcev)
Sreda, 19. 11. 2008
polonap



* Za Marnie Stern smo prvič slišali lani, ko je portlandska založba Kill Rocks Stars objavila njeno dokaj neobičajno debitantsko ploščo In Advance of the Broken Arm. Na njej je namreč v New Yorku živeča glasbenica združila prvine žanrov, ki si ideološko nasprotujejo: drvečo tehniko finger-tappinga, znano predvsem iz hardrockovskega igranja kitare, nojzerski vokal kakšnih Melt Banana, in formo, ki ni svobodna, ampak natančno skomponirana. Toliko bolj pozorni smo postali, ker je ploščo kot producent in bobnar podprl Zach Hill, sicer član kalifornijskih Hella.

Sternova je očarala indie kritiko, ki jo je povzdignila v nekakšno kitarsko heroino, mi pa smo se na tem mestu spraševali, ali ne bi bilo bolje, če bi glasbenica začela razmišljati o maksimi »manj je več.« Obsipavanje s preveč na gosto posejanimi notami, ki je inherentno njenemu igranju, ter občutek nenehne hektične napetosti, ki jo proizvaja z brzečo kitaro, silovito bobnarsko spremljavo in nevrotičnim načinom petja, namreč poslušalca po nekaj minutah utrudita. Končni občutek po prvem šoku pa je prej izpraznjenost kot navdušenje.

Dobro leto in pol po izidu prvenca imamo Marnie Stern priložnost preveriti v drugo. In z nekoliko zlobe bi še vedno lahko rekli, da ima glasbenica raje »več kot manj.« Kako si sicer razlagati naslov, sestavljen iz 31 besed? A tudi če pustimo neglasbene atribute ob strani in se omejimo na golo zvočno podobo, prej omenjeni pomisleki ostajajo. Val energije, ki ga povzročajo Hillovi bobni in Marniejino krčevito petje, v spregi s praznim, votlim zvenom kitarskih plasti, pogosto ne funkcionira najbolje. Neopaznost basa, ki ga je sicer tako kot na prvencu prispeval John Reed Thompson, pa komadom odvzame vsakršen groove.

Izvajalka se očitno tudi sama zaveda omejitev, ki jih prinaša njen, sicer precej unikaten slog. Spajanje zvoka specifične kitare in vokala se je namreč sprva tudi njej sami zdelo nadležno, zoprno – takšno, kot se zdi tudi nam. Tehnika hitrega tapkanja strun po vratu kitare vokalu ne daje dovolj prostora, da bi se izrazil, in ne možnosti, da bi sledil njegovi hitrosti. Če rečemo drugače: elementa se zdita slabo združljiva.

Marnie Stern je zato na novem albumu, ki ga bomo iz praktičnih razlogov imenovali kar This Is It, tehniko finger-tappinga potisnila malenkost v ozadje. Ker ne teži k instrumentalni, eksperimentalni obliki rocka, in ker se hoče z vokalom približati melodičnim indie pop zasedbam, se zdi nadomestno potiskanje vokala v ospredje korak v pravo smer. Druga prednost v primerjavi s prvencem je nekoliko povečana dinamika albuma, čeprav še vedno pogrešamo komade, ki bi poslušalcu dali čas, da zadiha pred naslednjo porcijo drvečega hrupa, čigar boljši del so pogosto hrumeči bobni Zacha Hilla.

Vtis, ki ga pušča plošča za sabo, je, da Sternovi sicer uspeva proizvesti nekatere povsem zanimive momente znotraj posameznih pesmi, a da še ni odkrila najboljše formule, ki bi določala količino posameznih sestavin v njeni muziki. Ob osebnih favoritih, kot so uvodni del komada Prime ali posameznih deli pesmi Steely, The Vault in The Devil's In The Details, sicer na trenutke zastrižemo z ušesi, a zanimanje ne traja prav dolgo, kaj šele, da bi bilo nad albumom navdušeni ali bi si ga dejansko želeli poslušati. Res pa je, da nas matra firbec, kako bi zadeva zvenela, če bi se Marnie odpovedala eni od sestavin, ki nas najbolj motita – bodisi vokalu bodisi tehniki igranja. Obe namreč samostojno dajeta slutiti, da bi lahko bila muzika Marnie Stern povsem prepričljiv prispevek v struji muzik, kakršne smo vajeni pri bendih a la Hella in Lightening Bolt na eni strani ali po vokalni plati nekaterim nojzerskim in punk bendom njene matične založbe.

pripravila Polona Poberžnik








Komentarji
komentiraj >>