Ponedeljek, 17. 11. 2008
Leja Benedičič
Kaj se nahaja med črnim in belim, umazanim in čistim, umetnim in naravnim, med moškim in žensko ali med življenjem in smrtjo? Tokrat buto predstava Tanje Zgonc in Stefana Marie Marba z naslovom Between, ki ste si jo lahko ogledali konec prejšnjega tedna v Plesnem teatru Ljubljana.
Buto, ki se nahaja tudi v gledališču ali je uporabljen v terapevtske namene, je nastajal v petdesetih letih na Japonskem, kot zlitje japonskega tradicionalnega in evropskega izraznega plesa. Od takrat so se izmenjale tri generacije buto ustvarjalcev, ples se je razširil po svetu in v poznih osemdesetih letih srečal plesalko in koreografinjo Tanjo Zgonc.
Zgončeva je na plesni srenji poznana kot odlična slovenska butoistka. Uprizorila je že kar nekaj predstav, spomnimo se na primer Koore. V tokratnem delu se s plesno – življenskim pratnerjem Stefanom Marbom, podaja v prostor, ki je vmes, japonci pa mu pravijo 'mu'. Koncept za predstavo je pod mentorstvom butoista Yoshite Ohna nastajal na Japonskem, iz katerega se je počasi rodila predstava.
Plesalci naj bi bili med belim butom po celem telesu ves čas namazani z belo barvo, v tej predstavi pa v začetku temu ni bilo tako. Tanjino telo in kasneje tudi Stefanovo, je krasil bohotni kostum Alana Hranitelja, ki je v večerno razkošno črno obleko ujel Tanjine kaprice, nadutost, puhlost in vse kar je odvečnega, materijalnega, kar lahko povezujemo s slabimi stranmi kapitalističnega sveta. To pa je bilo v kontrastu z drugim delom predstave, v katerega sta prešla z obrednim nanašanjem bele barve po celem telesu. Katarzično početje je kostume in ostalo odvečnost tostranstva zamenjalo z zenovskim mirom iz onostranstva.
Plesalca sta z mojstrsko izvedbo buta raziskovala dvojnost v življenju in svetu, med drugimi tudi dvojnost med vzhodom in zahodom, kjer je zahod predstavljen materijalno, navidezno in z velikimi čustvenimi izlivi, plitkostjo in samoto. Vzhod pa naj bi bil po njunen prežet s filozofijo zen budizma, saj na koncu v blaženem miru in ekstazi, ki jo lahko človek doživi le med buto plesom, počasi odkorakata vsak v svojo stran, po svoji življenski poti. Zgončeva, z nekoliko večjo odrsko prezenco in Marb se srečata le vmes, med to in drugo stranjo, kjer se zlijeta.
Med vzhodom in zahodom sta se nahajala tudi japonska pianistka Masako Ohta ter nemški kontrabasist Stephan Lanius, ki sta z glasbo zelo slikovito in usklajeno pdprla občutke, katere sta med občinstvo izlivala plesalca. Lanius je zmedenost zahodnega človeka pospremil z 'razštelanim' pobrenkavanjem po kontrabasu, Ohta pa je čutnost ter osamljenost izrazila s klavirskimi tipkami.
Vmes se je nahajal tudi sama ideja japonskega plesa uprizorjena na slovenskih tleh. Predstave buta za zahodnjaškega gledalca znajo biti, zaradi sicer le na videz omejenega in včasih zelo počasnega gibanja, težko gledljive. Vendar se je slovensko občinstvo že izoblikovalo in znalo uživati v občutkih, ki jih je tudi tokrat rojevala predstava. Pri butu ples nekoliko drugače dojemamo, čutimo in občudujemo estetiko še tako minimalnega ali razkošnega giba. Najlepše za gledalca je, ko v predstavi ujame določen moment, ki se ga dotakne in navdihuje in se še globlje potopi v dogajanje na odru.
Takih momentov, ki so bili na trenutke tudi prežeti s humorjem, pa v Between ni manjkalo. Med dvema svetovoma smo tudi zaključili s predstavo, ko smo se pogostili z makovo potico in seveda s sušijem.
Za vas se je vmes nahajala Leja B.
Komentarji
komentiraj >>