Torkov drugogodbaški špil Etran Finatawa v Gala Hali
*Ker bo festival Druga godba prihodnje leto slavil 25 let obstoja, so se organizatorji hvalevredno odločili, da bodo visoki jubilej napovedali z nekaj koncerti, ki nas bodo tako pripravili na sam festival. Takšnih koncertov naj bi bilo do prihodnjega maja še par, prvi v nizu pa so se v za slišano muziko nadvse primernem okolju Gale Hale predstavili Etran Finatawa, zasedba iz Nigra, ki v svojem izrazu združuje godbi dveh nomadskih ljudstev, Tuaregov in Wodaabijev.
Na prvi posluh je godba Etran Finatawa, kot smo jo lajhko slišali na njihovih dveh albumih, slišati zelo preprosto in precej premočrtno, a že nekaj začetnih tonov koncerta je dalo slutiti, da bomo priča popolnoma drugačni zvočni predstavi od tiste, ki jo poznamo iz albumov. Posebnosti slišane muzike je gotovo botrovala tudi vizualna komponenta, kajti turbani in pisana oblačila članov benda so nas hipoma prestavili v osrčje godbe. Ena, a še kako vredna električna kitara, sem ter tja še ena akustična, ostali člani pa na vokalih, ploskanju in ritmiziranju na kalabašu in drugih zvočilih.
Če se je sprva zdelo, da je električna kitara s svojimi neujemljivo vijugastimi linijami v centru dogajnja godbe, se je kmalu izkazalo drugače. Njene zadete, sukajoče se melodije so v svoje ritmične vzorce lovili prav vsi preostali člani in jim dodajali dodatne zasuke, preobrate in pomene znotraj, kot se je izkazalo, ritmično izjemno zapletene godbe. Še zlasti je prispeval k mnogoglasju godbe nasmejani glasbenik, ki je stal desno od kitarista in poleg presunljivih, visoko kričečih vokalov in klicev ves čas ploskal v hecnem ritmu: ena-dva, ena-dva-tri. Že ko si ga gledal in skušal vsaj v mislih spremljati te neobičajne ritme, se ti je lahko zavrtelo, k temu občutku pa so kakopak pridali svoje še vsi drugi na odru. Ti so, čisto po svoje, spet udrihali drugačne ritmične vzorce in kmalu si imel občutek, da slišano brenčanje in ropotanje ustvarja vsaj še desetnija muzičistov, ne pa le slab ducat njih.
Bend se je tako nasmejano in vidno vzhičeno ter zadovoljno nad odzivom in vzkliki ter kriki iz občinstva, suvereno in nezgrešljivo zibal in gugsl iz komada v komad, podpisani pa sem občutek, da gre pravzaprav za eno dolgo skladbo, ki ima številne suite, ali raje odvode, stranske poti, poganjke, ki se na koncu zlijejo v eno samo zvočno pokrajino, ki ji ni videti oziroma slišati ne konca ne kraja. Občutek nezemeljskosti in premaknjenosti pa je še dolgo odmeval v glavah, a spet ne toliko, a ne bi raven bolj raumno ugotavljali, da smo slišali enega najboljših špilov afriške godbe v zadnjem času!
V Gala Hali se je zibal Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>