Tolpa Bumov
sreda, 16. 4. 2003, ob 19h:
Hoven Droven, Hippa (Northside, 2001)
Naših večkratnih odrskih gostov, Švedov Hoven Droven, se je upravičeno prijela oznaka, da so folkovski hardrockerji, saj so na izročilu temelječe melodije podlagali z energičnim, distorziranim heavy in hard-rockom, zvesto na sledi bandov, ki jih obožujejo nekateri člani zasedbe – AC/DC in Motorhead. Njihov zadnji album "Hippa", ki je izšel v letu 2001, predstavlja precejšen odmik od energičnega, udarnega heavy-folka.
"Hippa" namreč v ničemer ne sledi razposajeni mešanici švedskega folka in trdorockovskih prijemov. Album z enajstimi bolj počasnimi komadi vsekakor ni »unplugged«, kot so ga označili nekateri novinarji, vsekakor pa, kljub prisotnosti električnih inštrumentov, predstavlja izlet v akustično in bolj atmosfersko plat tradicionalne godbe. Na plošči ni slišati čvrstih kitarskih rifov niti turbulentne ritem-sekcije. Električni inštrumenti so tokrat dobili vlogo barvanja mestoma kar meditativne atmosfere, nosilne, čustvene in minuciozno odigrane melodije pa so v domeni saksofonista Jensa Coména in violinista, sicer vodje zasedbe, Kjell-Erika Erikssona (ne smemo pozabiti, da slednji igra tudi v triu Triakel, ki je zavezan akustičnemu tradicionalnemu folku).
Nekateri komadi so, presenetljivo, aranžirani skorajda v postrockovski maniri, s poudarkom na komaj slišnih zvokih ter počasnemu grajenju atmosferičnosti. Za razliko od prejšnjega izdelka "More Happy Hours With Hoven Droven", na katerem so gostili pevki iz zasedbe Rosenberg 7, je "Hippa" spet inštrumentalen album, kar je v tem primeru dvorezen meč, saj nekateri komadi, kljub omenjeni raznolikosti, ki je predvsem razvidna v različnih pristopih k nosilni temi ter tudi v zvoku in vlogi glasbil, tudi po večkratnem poslušanju zvenijo preveč podobno. Na srečo takih skladb ni veliko in po več poslušanjih pride v ospredje kvaliteta zasedbe, ki je ne gre spregledati. Govorim o zelo dodelanih aranžmajih, v katerih so spretno združili tradicionalne napeve in električne inštrumente ter ustvarili samosvojo mešanico, ki - kot sem že nakazal, ko sem omenjal postrock - gre čez žanrske omejitve.
Pripravlja Mario B.
Komentarji
komentiraj >>