Kljub temu da vas velika večina, ki ta trenutek posluša informativne vsebine off programa Radia Študent, najverjetneje sodi med euro-ravnodušneže, saj vsaj zvočno očitno ne spremljate neposrednega televizijskega prenosa podpisovanja pristopnih pogodb med Evropsko unijo in desetimi prihodnjimi državami članicami, med katerimi je svoje mesto le dočakala tudi domača na evroatlanstke povezave prisegajoča politična garnitura, vam bi lahko tudi na današnji dan polne lune kdo namenil preroške besede do sedaj edinega pravega očeta naroda. »Danes so dovoljene sanje, jutri pa bo spet nov dan.«
Toda že v tem trenutku je povsem jasno, da bodo države-pristopnice ne glede na vsa silni pomp, ki ga te dni zganjajo z močnimi evropskimi finančnimi vložki podprta evro-ideološka občila vse bolj zaokroženega geo-evropskega prostora, v unijo dejansko sicer vstopile šele čez dobro leto dni, in sicer 1. maja 2004, ko bodo končani ratifikacijski postopki 4900 strani dolge in s tem najobsežnejše mednarodne pogodbe v zgodovini mednarodnih odnosov. To pa še ni vse, že sedaj je tudi povsem jasno, da bomo novi Evropejci tudi maja 2004 v evropski uniji enakopravnih držav, na povsem enak enakopravni status in pravice, kot jih ima stara Evropa, primorani še malo počakati.
V trdih petih letih predpristopnih pogajanj sprejemanja evropskega pravnega reda, nam je bilo namreč med drugim dano tudi povsem jasno vedeti, da je evropska širitev predvsem stvar ekonomskih koristi. Da pa bomo do njih upravičeni tudi vsi novi Evropejci, pa bomo vsaj denimo na področju prostega prehoda delovne sile, torej možnosti, da spokamo naše culice in se s našimi podalpskimi trebuhi odpravimo po staro-evropski kruh, prikrajšani vsaj še za naslednje tri leta. O kaki posebni reciprociteti seveda ni govora. Staroevropejci so namreč trdi pogajalci in vsaj naslednji dve leti po 1. maju 2004, se bodo statistike brezposelnih in že polnopravnih staro-evropskih državljanov nižale tudi na račun danes evropsko presunjene nove evrope.
Sicer pa so danes v Atenah, na ruševinah gospodarskega, političnega in duhovnega središča stare Grčije, na katero lastniško demokracijo se tako rad sklicuje vsa zahodni, čedalje bolj le še po lastnem prepričanju demokratični svet, izredne razmere. Grška vlada namreč tudi tokrat ni izpustila priložnosti, da svojim nepokornim državljanom, ki jim gre evropskost stare celine še posebej v nos zaradi mlačne obsodbe ameriškega umevanje novega svetovnega reda in preventivne vojne v Iraku, pokaže vso moč svojega represivnega aparata. Rekord, ki bo ostal v senci slavospevov in ginjenosti, ki bo vela iz vzhičenih euro-politikantov stare in nove Evrope, je, da se danes na vročih atenskih ulicah v popolni bojni opravi poti več kot 10.000 policistov. Na nasprotni strani barikad jim namreč stoji vsaj 100 tisoč protestnikov, ki obsojajo ameriški vojni ples v Iraku.
V Atenah je danes sicer razglašen tudi dela prost dan za vse javne in državne uslužbence, toda prebivalci mesta na slovesnostih niso dobrodošli. Grška vlada jih je namreč pozvala, da se naj središču Aten in prizorišču podpisa izogibajo. Slovesnost, ki je torej bolj kot ljudskim množicam prirejena za potrebe televizijskega spektakla pa je sicer z govorom odprl trenutno predsedujoči Evropski uniji, grški premier Kostas Simitis, ki je nato pristopno pogodbo tudi kot prvi podpisal skupaj z zunanjim ministrom Papandreuom. Še vedno pa si sledijo triminutni govori predsednikov držav ali vlad sedanjih in prihodnjih držav članic, za katerimi svoja podpisa pod pogodbo pristavita po dva podpisnika za posamezno državo.
Slovenske barve pa v Atenah branijo vsi trije ključni možje že po naslednjem maju 2004 ne več tako zelo suverene države. Pravzaprav bi bilo nemara tudi tokrat povsem primerno, če bi zunanjega ministra Dimitrija Rupla, predsednik vlade Anton Rop in predsednik republike Janez Drnovšek tudi tokrat kar pozabila doma. Tretji podpisi na pristopnih pogodbah sprva namreč sploh niso bili predvideni, in jih bodo dodali šele po koncu slovesnosti, ko bodo televizijske kamere že ugasnile. Ne gre kar tako tudi mimo dejstva, da bosta politični mentor Drnovšek in njegov politični pastorek Anton Rop zamudila odlično priložnost, da slednji vsaj deklarativno izstopi iz politične sence sedanjega predsednika države. Toda ne, triminuten trenutek evropske slave, v katerem bo nagovoril skupno staro in novo evropsko televizijsko občestvo, si je zase rezerviral Janez Drnovšek.
Danes, ko Slovenija podpisuje svoj pakt z Evropsko unijo, so torej dovoljene sanje, pravo vprašanje pa je, kaj bo, ko se nas bodo novi evropski bratje in sestre dokončno odločili prebuditi.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment – z v evropske sanje zasanjanimi političnimi garniturami deseterih držav pristopnic k Evropski uniji v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>