Petek, 21. 11. 2008
Bozji_dar
* Založba Anticon tudi v eni izmed svojih najnovejših izdaj nadaljuje s konceptom združevanja mnogoterih glasbenih vplivov v skupno zvočno podobo, ki se ji od začetne definicije založbe dalje sporazumno reče hip-hop. Vendar bi ta hip-hop lahko v povsem enaki maniri razglasili za elektroniko, avant pop ali pa bi mu nadeli v tem trenutku tako zelo popularen predznak indie. Resda je Anticon v zadnjih letih občutno širil svoj nabor bendov tudi v zanje ne tako zelo tipične vode, na primer z izvajalcema Sonom Luxom in Zachom Hillom, ki se oba sumljivo spogledujeta s pojmom kantavtorja. Toda prvoborci tega kolektiva še naprej ostajajo zvesti svojim glasbenim prijemom s konca devetdesetih, ko se njihova zgodba začne v Oaklandu v Kaliforniji.
Pridna mravljica Brendon Whitney, ki se skriva izza svojega nadimka Alias, je s svojim prvim albumom The Other Side of the Looking Glass že leta 2002 postavil enega izmed mejnikov v katalogu te založbe in še danes lahko rečemo, da gre za njegov najboljši album. Po plošči Muted iz leta 2003 se je v veliki meri umaknil iz soja žarometov in se preselil nazaj v rodni Maine. Saj ne, da v vmesnem času ni bil aktiven, sodeloval je v številnih manj opaznih projektih, toda z novim albumom je dolgo čakal na pravi trenutek. Po petih letih so številni feni njegove produkcije le dočakali ta dan in Aliasovo ponovno vstajenje je vzdramilo marsikaterega izmed njih.
Vprašanje, ki se postavlja na tem mestu, je, ali se je izplačalo čakati tako dolgo nanj? V glasbenem smislu je Resurgam vse prej kot ponovno vstajanje. Lahko bi rekli, da gre za pogrevanje stare župe, ki sicer z novimi začimbami in dodatno pripravo sprva resda deluje nekoliko drugače, v svojem bistvu pa vendarle še naprej ostaja stara župa. Alias na Resurgam zveni morda za odtenek bolj svetlo, kar je v veliki meri zasluga uporabljenih glockenspielov in podobnih visokofrekvenčno zvenečih inštrumentov. V primerjavi z njegovimi prejšnjimi stvaritvami mu nekoliko manjka tudi raziskovalne žilice. Če so se njegove prejšnje plošče zvokovno rade približale eksperimentu, bi to za Resurgam le težko rekli. Zdi se, da se je Alias v vseh teh letih raziskovanja zvoka ustalil in končno našel tisti zvok, ki mu odgovarja.
Zdaj so melanholične melodije tiste, ki dajejo pravi oris plošče in kažejo na človeka v srednjih letih, ki nima več potrebe po stalnem dokazovanju. Umirjena narava njegovih skladb ponuja ustrezno podlago njegovim ritmičnim umotvorom, ki ostajajo še vedno njegovo najmočnejše orožje. Mojster kovanja ritmov se izkaže na več mestih, a vendar odkrito podvomi, ali je ritmična virtuoznost za njegovo glasbo dovolj. Skladba I Heart Drum Machines že v naslovu priča o njegovem ljubi-in-sovraži odnosu do ritem mašin. Komadi povsem brez beata, kot so Oakland Morning, Prelude to a Death Watch in Place of No More Choices, pa odkrito priznavajo, da ritem ni vse. Resda v večini primerov nastopajo zgolj kot preludij v skladbe, ki jim sledijo, toda za polno dojemanje plošče imajo svojo težo.
Da je temu res tako, dokazuje tudi skladba Well Water Black, v kateri se Aliasu z na plošči redkim vokaliziranjem pridruži njegov stanovski kolega Why?. Gre za edini pravi singel s plošče Resurgam in edino zares izstopajočo skladbo na njem. Ali je to rezultat tega, da je skorajda edina skladba z vokalom, je stvar presoje posameznika, zdi pa se, da so najboljši časi hip-hop inštrumentalov za vedno minili. Danes preprosto ni več dovolj, da ustvariš udaren inštrumentalen kos. Brez človeškega vokala bo ostal neopažen.
Če na koncu strnemo misli, lahko rečemo, da Resurgam z mislijo na ponovno vstajenje nekoliko preveč pompozno zastavlja novi Aliasov album. Preveč pompozno zato, ker navkljub solidni plošči, ki bi ji v produkcijsko-aranžerskem smislu težko kaj očitali, ne ponudi nič takega, kar bi nas lahko na frišno frapiralo. Z izjemo skladbe Well Water Black pa Resurgam ostaja nezanimiv tudi za širše občinstvo, saj ne ponuja nobenega drugega komada, ki bi v sebi nosil potencial zaresnega singla. Težko je biti »New to a Few« in tega se zaveda tudi Alias sam.
pripravil Božidar Plesnik
Komentarji
komentiraj >>