Nedelja, 23. 11. 2008
MarioB
* Ptujska veseljaško-razgrajaška tolpa KvinTon je nastala konec devetdesetih, skupaj pa so jo spravili glasbeniki, prej aktivni v punk in alternativnih bendih. V novi pustolovščini so prijeli za akustične inštrumente, kot so harmonika, kontrabas in violina, ter okrepljeni z rockersko kitaro in bobni postregli z za našo sceno precej samosvojo mišungo folkovskih motivov – tako v besedilih kot v glasbenih izhodiščih –, bluesa, rocka in kavarniško-kabarejske nabritosti in razposajenosti.
Iz nam neznanih razlogov od izredno posrečenega ter tudi odlično ocenjenega prvenca Lovci sreče iz leta 2000 nismo nič novega slišali o njih do prejšnjega meseca. Zdaj so po slabih osmih letih povrgli drugi album in ne glede na dejstvo, ali so bili res neaktivni ali pa so za našo nevednost o tem vmesnem času krive le slabe komunikacijske povezave med odročnima slovenskima regijama, lahko z zadovoljstvom zakričimo: KvinTon so se vrnili – in to s treskom!!!
Razirklinga, kot so po narečnem, po nemščini prilagojenem domačem izrazu za žiletko poimenovali “drugenec”, prinaša namreč veliko bolj nabrito in udarno muziko, kot smo ji bili priča na prvencu. S tem ne mislimo niti slučajno zmanjševati pomena prvenca, ki je lepo ujel ravnovesje med akustično inštrumentacijo in nežnimi ter navihanimi navezavami na blues in folk ter tudi domačo ljudsko glasbo.
Nasprotno, Razirklingo razumemo kot logično nadaljevanje poti, ki je sicer puščala več možnih odvodov. KvinTonovci so ubrali takšno, ki predstavlja nadgraditev začetnih pozicij: zvok so bolj priostrili, dodali več odkritega spogledovanja z dobro podmazanim blues-rockom, obenem pa so ohranili tenkočutne bolj akustične izvedbe ter tudi štimungo sproščenosti in preprostosti, ki preveva tako energične kot melanholično zazibane komade.
Značilnost benda, ki se nadaljuje s prvega albuma, so odlična besedila, ki popisujejo tragične dogodivščine lokalnih junakov – recimo Gusla, ki predstavlja kontinuiteto s prvencem. Prav tako jih še vedno zaznamujejo jedko-otožne observacije o nesrečnih ali ponesrečenih ljubeznih ter o trpkem življenju sploh. Eden od viškov albuma pride zelo kmalu, že v tretjem komadu, v obupani socialno-osebnostni žalostinki Led, ki ti z opisom hladnosti in odtujenosti današnjega časa zares požene mraz po žilah. Enako zadene ljubezenska romanca Ti si mi z zelo lepim besedilom ter prepev starega jugošlagerja Samo enkrat se ljubi v bluesovsko-swingovski maniri.
Naštete počasnejše komade je bend pretkano umestil med bolj rockersko udarne, ki se po zvoku in aranžmajih navezujejo na aktualna svetovna dogajanja v folk-rocku in tudi v tršem, nažganem blues-rocku. Razirklinga v desetih komadih, med katerimi ni niti enega samega odvečnega, ponuja zaokroženo potrditev samosvojosti zvoka in poetike, ki jo KvinTonovci zagotovo imajo na domači sceni. Udarijo nas tako z ubranim igranjem kakor tudi z odlično poštekano kombinacijo elektrike in akustike, jeze in melanholije, odločnosti in obupanosti. Gotovo sodi med najboljše letošnje domače stvaritve in samo nadejamo se lahko, da ne bomo na naslednji požirek iz dravskega vinotoča spet čakali dobrega pol ducata let. Na koncu še sms-recenzija za tiste, ki preferirajo “kratko in jasno”: Zajebana muska za zajebane čase – a za ljudi, ki se ne dajo!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>