Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MURCOF: The Versailles Sessions (Leaf, 2008) (ponovitewv 1.12. '08 ob 00.30) (2682 bralcev)
Ponedeljek, 24. 11. 2008
tadej



* Fernando Corona alias Murcof se je z zadnjimi tremi ploščami dodobra učvrstil v sami špici svetovne elektronske glasbe. Njegove najbolj razpoznavne značilnosti so krušljivi mikro ritmi, "semplanje" klasične glasbe ter bogati in masivni elektro-akustični "droni". Poleg tega je pomembna značilnost njegovega ustvarjanja tudi obsedenost s perfekcijo, ki se na eni strani kaže kot skrajno doterana zvočna slika, na drugi strani pa kot neumorno zavlačevanje z izdajanjem lastnega materiala. Ta njegova zvočno fetišistična lastnost se na primer kaže tudi na živih nastopih, ki so praktično identični cd-izdajam. Ampak v tem ga seveda popolnoma razumemo: možakar namreč ne more improvizirati čez stvari, ki jih je mesece in mesece ustvarjal v studiu. To bi bilo popolnoma skregano z njegovimi umetniško-ustvarjalnimi načeli. A če ste se slučajno kdaj vprašali, kako bi zvenel naš ljubi mehiški elekrončkar v bolj spontani verziji, potem je album "The Versailles Session" pravi odgovor.

Lansko leto so Murcofa povabili, naj napiše nekaj pesmi za festival zvoka, luči in vode "Les Grandes Eaux Nocturnes", ki se vsako leto odvija v Versaillskem dvorcu in okoliških vrtovih. Ekipa GetSounda, ki je stala za projektom, je najela nekaj francoskih glasbenikov, specializiranih za glasbo baroka, ki so med drugim odigrali nekaj Lullyjevih in Couperinovih skladb. Posnetki le-teh so seveda na koncu pristali v Murcofovih samplerjih, vendar se je eksperimentiranje tokrat začelo že v prvi fazi - v fazi snemanja potencialnih samplov. Glasbeniki so, verjetno na željo Fernanda Corone, namreč poskušali razne variacje z inštrumenti in izvedbo.

14 dni pred velikim dogodkom, ko je imel Murcof že narejeno vso glasbo, je bila na vrsti končna proba na samem prizorišču. Ker je deževalo, Fernando ni mogel narediti nekih ključnih zvočnih testov, poleg tega pa je glede na prostor, luči in videoprojekcije ugotovil, da njegova stvaritev ni primerna. Če si zdaj poskušamo predstavljati Murcofov izraz na obrazu ob tej ugotovitvi, potem se nam seveda človek globoko zasmili. Na eni strani imamo glas razuma, ki pravi, da je itak vseeno, kaj predvajaš pariški arty srenji, na drugi strani pa imamo trda glasbena načela, mimo katerih Murcof pač ne more. Murcof se je odločil tako, kot je prav, in v štirinajstih dneh popolnoma predelal ves material, ki bo prvega decembra uradno izšel pri založbi Leaf. Vendar se da ploščo v mp3-verziji dobiti že vnaprej. Tako je pred nami izredno zanimiva stvaritev, na katero je treba gledati kot na nekakšen stranski projekt, saj je bila ta glasba narejena za prav poseben dogodek.

Prva stvar, ki nam kapne v ušesa ob poslušanju plošče The Versailles Session, je, da Murcof tokrat pušča več sape akustičnim zvokom, saj je doza zvočnega procesiranja na številnih posnetkih izredno prefinjena ali pa v večini prepuščena le efektom, ki bolj skrbijo za raznoliko in bogato akustiko. Poleg tega z versaillskim eksperimentom Murcof občasno stopa tudi na področje "akusmatične" glasbe, v smislu elektro-akustičnih akademikov, ki premetavajo in združujejo raznolike zvoke na nemogoče načine in po navadi puščajo veliko prostora za izvenevanja in tišino. Z zvočnega vidika tu Murcof prav gotovo pade iz prve kategorije, čeprav s svojo kompozitorsko žilico glasbi doda tisto, česar tovrstne zvočne tvarine po navadi nimajo - dušo. Vendar ne smemo pozabiti, da je bila plošča narejena v 14 dneh. Poleg tefa pa se Murcof izkaže na svojem domačem terenu, saj nam na plošči servira nekaj vrhunskih elektro-akustičnih dronov, s katerimi upraviči sloves nenadjebljivega in unikatnega dronarja. A kljub temu se da na plošči najti nekaj malega nadležnih detajlov, ki so mogoče namenski. Vendar mislim, da Murcof tega ne bi dopustil, če bi imel na razpolago več časa. V mislih imam periodične motnje oziroma zvoke v dronih, ki so pogosta težava pri "sampler-based" dronanjih. Sampler mora namreč konstantno brati eno in isto stvar, in če določeni pogoji niso izpolnjeni, kar je včasih nemogoče, dobimo zvočni učinek "avtomobilskih brisalcev". Vendar da ne bo pomote, ti detajli so dobro zamaskirani in redki.

Druga očitna stvar na plošči je odsotnost mikro ritmov, kar je prav tako Murcofov domači teren, slišimo pa jih le na zadnjem komadu. In če je značilnost Corone ta, da statiko nadomešča z neverjetno subtilno dinamiko predvsem v svojih mikro ritmih, potem so presenetljivo dejstvo zadnjega komada črički, ki konstantno in prav zato nadležno čivkajo čez cel komad. Kakšen tovrstni zvočni "čriček" pa se v obliki loopa znajde tudi še kje drugje na plošči.

Vsi zgornji očitki so po mojem mnenju sicer povsem na mestu, a hkrati se je treba zavedati, da pride to neizogibno v paketu pri tako hitrem načinu dela. Idealno bi sicer bilo, da bi imel Murcof še kak mesec časa in da bi res "spimpal" ta versaillski izdelek. Toda vemo, da bi bila stvar po enem mesecu popolnoma drugačna in da to ne bi bil en mesec, ampak eno leto. Zato mislim, da je ta plošča vrhunski dosežek, saj gre za fascinantno ravnotežje spontanega in premišljenega. Če je improvizirana elektronska glasba polna napak, ki bodejo v ušesa, ima seveda nekaj, kar komponirana glasba ne bo nikoli imela - in obratno. In mislim da je Murcof z versaillskim projektom prav fascinantno ujel zlato sredino. Res da je po eni strani neumnost govoriti o improvizaciji v primeru Murcof, vendar naredti tako ploščo v 14 dneh pomeni nekakšno studijsko "impro seanso". Zato so prej izpostavljeni minusi hkrati tudi plusi plošče, 14 dni pa hkrati ravno prav in premalo.

Pred vami je idealna Jesenska plošča, z razponom nekje med baročnim vrtom in supernovo. Njen glas pa je v svoji brezmejnosti nedvomno že dosegel posmrtni zapeček Stanleyja Kubricka ter ga navdahnil za snemanje novega filma. Naslov filma bo 2012: Barry Lyndon.

pripravil Tadej Droljc






Komentarji
komentiraj >>