Vprašanji nista osrednji zato, ker bi z njima lahko dejansko definirali neumnost. Vprašanji sta v bistvu past. Dve pasti, limanice, na katere se kaj hitro lahko ujamemo in zgrešimo, v kolikor poskušamo nanju odgovoriti. Neumost bomo zagotovo zgrešili, če jo bomo poskušali opredeliti s serijo negativnih definicij, kakršna je na primer kaj vse je različno od neumnosti: norost, napaka in tako dalje. Neumnost namreč ni pojem, ni filozofska kategorija. Prav tako ni znanstvena resnica, še manj napaka mišljenja.

Neumnost je struktura mišljenja in jo lahko iščemo le med Deleuzovimi pojmovnimi osebami. Tako kot Platonov Sokrat, ki s svojim stavkom »vem, da nič ne vem« zaseda mesto »nevednosti« in Kuzanski mesto »idiota«, zaseda Nietzsche mesto neumnosti.
Zato naloga filozofije ni, da opredeli in definira neumnost, ker je ta boj vnaprej izgubljen. Njena naloga je, da se z neumnostjo spopade, vendar ne v smislu razsvetljenskega boja proti neumnosti, temveč tako, da s pojmovnimi osebami začrta njen teritorij kot posebne strukture mišljenja.

Ta četrtek bo v Gromki na Metelkovi v okviru DPU-ja predaval Tomaž Jereb, ki je diplomirani filozof in podiplomski študent na oddelku za analitično filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer pripravlja doktorat na temo analitične teorije resnice. Ukvarja se še z gošavstvom in z raznimi drugimi manj priljubljenimi stvarmi. Predavanje nosi naslov Zarota "neumnih" - neumnost kot sistem.