Glede na najpogostejše zglede iz tujine, naj bi tudi domače gospodarstvo s paketom javnofinančnih ukrepov in spodbud med nastopajočo svetovno krizo oziroma recesijo poživila domača izvršna in zakonodajna oblast. Da bo ta v prihodnje temu namenila osrednjo pozornost, je sicer še pred prvim nastopom v vladnih sobanah na Gregorčičevi napovedoval novi mandatar Borut Pahor. Na včerajšnji javni razpravi Primorskih novic v Novi Gorici pa pridodal, da bodo svežnjev davkoplačevalskega denarja deležna predvsem konkurenčna podjetja, ki bodo zaposlovala odpuščene iz nekonkurenčnih podjetij. 200 milijard evrov vreden načrt za oživitev evro-gospodarstva je sicer prav danes predstavil tudi predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. Toda svetovna recesija, pred katero se je naposled le znašla tudi kronična zamudnica Slovenija, bo poskrbela tudi za nove podražitve osnovnih življenjskih dobrin in s tem še manjšo realno vrednost prav delavskih plač. Nova delovna mesta, katera kot odrešenik domače kapitalistične ureditve napoveduje premier Pahor, torej sama po sebi še ne pomenijo tudi dviga splošnega življenjskega standarda zaposlenih.
Kljub temu da se je zaradi statističnih manipulacij in birokratsko-administrativnih ovir delež na zavodu za zaposlovanje prijavljenih minula leta tako zelo znižal, to seveda še ne pomeni, da število redno zaposlenih ali njihova kupna moč v državi narašča. Prav na padec realne vrednosti plač zaradi počasne ali negativne gospodarske rasti skupaj s spremenljivimi cenami hrane in energije v prihodnjih letih sicer opozarjajo iz Mednarodne organizacije za delo. Njihova ocena tudi je, da bodo močno prizadeti srednji sloji. Zato vlade pozivajo, da naj zaščitijo kupno moč prebivalstva in tako spodbudijo domačo potrošnjo. Predlagajo tudi državne intervencije za zaščito delavskih dohodkov in za posameznikovo preživetje dovolj visoke minimalne plače.
Toda o dvigu domačih minimalnih plač iz sedanjih 589,19 evrov bruto na nekoliko znanstveno-fantastičnih 1000 se je zaenkrat nekaj malega še pred imenovanjem širokoustil zgolj novi finančni minister France Križanič. Da je res kaj na tem, sicer iz napovedi njegovega neposrednega šefa Boruta Pahorja ni za razbrati. Prav enako demagoško populistične - kot napovedi o skoraj 100 odstotnem povečanju domače zakonsko določene minimalne plače - so namreč slišati besedičenja, da bo nova vlada pomagala zgolj konkurenčnim podjetjem. To je sicer v skladu z nauki Osnov ekonomije, ki jih kot enoletni šnelkurs odpredavajo na Fakulteti za družbene vede. Toda politično-ekonomska realnost je, da bodo tudi v domovini prva v likvidnostne težave zabredla prav nekonkurenčna podjetja. In še, da bo zaradi upada potrošniške kupne moči pridevnik konkurenčno za nekonkurenčno zamenjalo še kako dodatno podjetje.
Tako so domači proizvajalci kruha in pekarskih izdelkov denimo prepričani, da lahko njihove poslovne bilance vsaj nekoliko poživijo le podražitve njihovih pekarskih izdelkov. Zato naj bi bili neposredno krivi predvsem vedno večji stroški energentov in - pazite - prav dela. Da je domača delovna sila predraga, je namreč že ponotranjena mantra domačih kapitalistov. Tako v največjem, skupini Žito, 4 odstotno podražitev načrtujejo s 5. decembrom, brez dvoma pa ji bodo sledili tudi ostali v panogi. Toda gledano iz perspektive potrošniškega slehernika, to vendarle pomeni, da se naš vsakdanji standard vztrajno niža. Kljub temu, da bi naj vaše delo domače kapitaliste stalo preveč, to še vseeno pove, da boste prav vi in globina vaše denarnice poravnali tako danes napovedano podražitev kruha, kot tudi denimo letošnji podražitvi plina za 50 odstotkov in elektrike za 23 odstotkov, zaradi katerih da bo potrebno kruh, kot še vedno osnovno prehransko dobrino, pravzaprav sploh podražiti.
Zato na predstavitev prvih konkretnih in prepričljivih ukrepov, kako se bomo v domovini spopadli s konkretnimi posledicami prihajajoče krize in recesije v prihodnjih nekaj letih še čakamo. Njihovo pripravo sicer koordinira novi leteče razvojni minister Mitja Gaspari. Tako sama vlada kot koalicija, pa si bosta vendarle morali odgovoriti na neko samo po sebi zastavljajočo se osnovno dilemo. Ta je, ali proračunske spodbude med prihajajočo krizo usmeriti zgolj v dobro formo domačega gospodarstva, ali tudi v dvig splošnega življenjskega standarda prebivalcev. Da namreč prvo avtomatično le še ne pomeni tudi drugo, med drugim opozarjajo skrb vzbujajoče napovedi Mednarodne organizacije za delo.
Iz prvih konkretnih ukrepov, ki jih bo kot vladni paket pomoči gospodarstvu predstavil Borut Pahor, bo torej predvsem razvidno, ali bo tudi Slovenija, kot že pričajo prvi zgledi iz tujine, davkoplačevalski denar prihodnja leta namenjala predvsem za ohranitev obstoječega kapitalističnega družbeno-političnega sistema. Prav z gospodarsko krizo so se namreč razkrile številne njegove predvsem prejemnikom minimalnih plač že tako ali tako očitne pomanjkljivosti. Ključna in najbolj očitna je gotovo ta, da dobrih kapitalistov, ki bi jih bolj kot dobički zanimali ljudje, ni. Ker pa so to novo, samooklicano levo vlado in koalicijo izvolili volivci, prosto pa razpolaga prav z davkoplačevalskim denarjem, seveda od nje povsem upravičeno pričakujemo, da bo v ospredje svojega zanimanja postavila tudi splošni življenjski standard domačega prebivalstva. Toda pustimo se presenetiti. Ne bi bilo prvič, da bi se namreč visokoleteče politične obljube izjalovile in razvodenile.
Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem s Pahorjevo dilemo, kako v dobri formi ohraniti tako domače kapitaliste kot domačo potrošniško delovno silo v zobeh poskrbel Tomaž Z.