Na tokratnem festivalu Gejevskega in lezbičnega filma smo si ogledali dve azijski produkciji, ki sta si žanrsko popolnoma različni, vendar lahko kljub temu med njima zaznamo neke vrste analogijo v tem, kako začrtata umeščanje queer identitet v sisteme tradicionalne družbe.
V dokumentarnem filmu Biti kot drugi v režiji iranske režiserke Tanaz Eshaghian se srečamo z razlikovanjem med transseksualci in homoseksualnostjo, ki je popolnoma tuje zahodni družbi, formirani s protestantsko religiozno podmeno. Na „zahodu“ je v novejših teoretičnih tekstih to varno shranjeno v vseobsežno kategorijo queer, ki dopušča nezamejeno pluraliteto identitet.
Pred več kot dvajsetimi leti je Ajatola Homeini objavil fatvo ali sodbo, po kateri je sprememba spola dovoljena za paciente, ki jim diagosticirajo transseksualnost. Ob tem pa še vedno zelo aktivno deluje zakon, ki homoseksualnost kaznuje s smrtjo. To protislovje omogoča arbitrarno branje islamskih zakonov, ki dopuščajo kulturno preoblikovanje primarnih materialov, ki naj bi jih ustvaril bog. V pridigi sredi filma poslušamo analogijo, da je sprememba spola enaka tesarjevemu preoblikovanju lesa. Božje napake, kot imenujejo transseksualnost, so torej nekaj popolnoma sprejemljivega.
Dokumentarni film se sprva zdi povsem banalna montaža napol zaigranih ali vsaj zelo reprezentativnih izjav znotraj klinike za spremembo spola, ki jih podajata glavni kirurg in uspeli primerek spremembe spola po imenu Vida. Že v začetku je izredno moteče Vidino prepričevanje oziroma hujskanje pacientov k operaciji, ki v ničemer ne nasprotuje splošno sprejetim družbenim normam. Ravno nasprotno, njene izjave so skrajno konzervativne in kulminirajo v izjavi, da ne bi mogla biti prijateljica s homoseksualno osebo.
Na začetku precej enodimenzionalen dokumentarec se počasi in zelo grozljivo zaokroži v portretu treh oseb. Najbolj tragična oseba Ali Askar tudi najbolj jasno prikaže nesmisel tovrstnega sistema sprejemanja transseksualnosti, ki v iranski družbi pravzaprav služi strašnemu načrtu kastracije homoseksualnih moških. Operacijo sicer finančno krijejo iz javnega zdravstvenega zavarovanja, za nadaljnjo socialno varnost pa naj bi poskrbela družina. V primeru Ali Askarja se mu družina po operaciji odreče, zato postane prostitutka. Na podlagi nesmisla začasnih enourih poročnih pogodb, ki v islamski republiki na vseh nivojih legalizirajo prostitucijo, na glavni teheranski ulici Vali-Aser prodaja svoje seksualne usluge, oropana dostojanstva in spolnega poželenja.
Konformistično plat te tragedije naslika skrajno naivni lik Anoosh, ki ima vso podporo svoje družine, predvsem svoje mame, ki se nemudoma po operaciji začne ukvarjati z vprašanjem hčerkine moralne neoporečnosti in kako naj bi jo čim prej poročila z njenim lepim fantom, ki kaže vedno manj interesa za svojega kastriranega prijatelja. V tem delu pripovedi se jasno rišejo konture spolnih vlog znotraj iranske družbe.
Racionalno plat tragedije pa prikazuje popolnoma pragmatičen transvestit, prijatelj Ali Askarja. Ta kljub vsej tradicionalni prtljagi, ki jo iranska družba nalaga posamezniku, uspešno razkriva grozljiv ultimat, ki ga postavlja zakonodaja: ali te ubijemo ali pa te kastriramo! Njegovi utemeljeni argumenti postanejo najbolj očitni, ko se v čakalnici klinike na ulici Mirdamod prereka z radijsko poročevalko, ki je polna optimistične vere v pravičnost iranske družbe.
Tajvanska realistična drama Plavajoči cvetovi režiserke Zero Chou [beri: Zirou Đou] nam je znana že po lanskoletnem filmu Tatu. V časovno nelinearni pripovedi slika subtilen preplet treh zgodb. Tajvanska družba je neprimerljivo bolj tolerantna do različnih identitet, čeprav se tudi tu zarisujejo različni nivoji prikrite, a nič manj moteče marginalizacije gejev, lezbijk in ne nazadnje tudi bolnikov. To lahko vidimo v zadnjem primeru Lily in Yan, ki sta se poročila zato, da bi pred družinama skrila svojo homoseksualnost, nazadnje pa obtičita skupaj v nekem brezčasju umiranja: Lily s hudim alzheimerjevim sindromom, Yan pa z aidsom.
S težkimi nogami iz Kinoteke, IdaH.