Torek, 9. 12. 2008
tadej
* Nedavno sem se znašel na koncertu, kjer sem lahko prisluhnil 9. uri Stockhausnove kompozicije Klang z naslovom Hoffnung. Če odmislimo meni skrite dimenzije glasbe, dostopne le klasičnoglasbeno izobraženi publiki, gre pri tem delu za izredno zanimivo interakcijo inštrumentov, kjer posamična zvočila le redko zaigrajo skupaj. Poslušalec dobi občutek, da glasbeniki skupaj tvorijo en inštrument, ki ga igra neka božja roka, saj se vloge glasbenikov oziroma posamičnih zvočil menjavajo, kot bi prebiral polja na vratu kitare. Tovrstni koncept sicer ni novost v svetu muzike, pa vendar se še vedno najdejo novosti v izvedbi in načinu, prav to so določeni glasbeniki izpilili do perfekcije. In če zamenjamo Stockhausnovo duhamornost z neakademsko zdravim glasbenim občutkom, potem dobimo dunajsko elektro-akustično bando, ki je pred kratkim povila še en odličen izdelek.
Tokrat so glave staknili Christian Fennesz, Martin Brandlmayr in Werner Dafeldecker. Vsi trije se med seboj verjetno dobro poznajo, saj so, če ne drugje, sodelovali v impro kolektivu Polwechsel, katerega soustanovitelj je omenjeni Werner Dafeldecker. Njihov novi projekt se imenuje Till The Old World’s Blown Up And A New One Is Created, za njim pa se skriva koncept štiriletnega improviziranja in editiranja. Kot namiguje že naslov plošče, gre za nastanek novega sveta iz ruševin preteklega. Številne improvizacije so predelali v tri skladbe - vsako od teh pa je editiral en član tria. Nato so te kose razstavili na majhne fragmente in jih oživili prek nove konstelacije. Le-ta pa služi kot jedro novih kompozicij. Tovrstnih ustvarjalnih praks se verjetno poslužuje marsikateri elektronski ali elektro-akustični glasbenik, le da tega posebej ne izpostavlja. Poleg tega je opis nastajanja plošče na strani založbe Mosz tako škrt z informacijami, da pušča odprta številna vprašanja. Odgovarja pravzaprav le na eno: konceptualna megla se prodaja bolje kot glasba. In tako pravzaprav ne vemo, ali gre pri tej plošči za nek presežek v editiranju, ki neopazno nadomešča improvizacijo, ali za improvizacijo, ki posega v zeljnik editiranih zvočnih kosov. Ali celo za oboje? Resda je najpomembnejši končni rezultat in ne proces, a vendar bi bilo zanimivo vedeti kaj več. Še posebno zato, ker na plošči ni ne duha ne sluha o kakšnem brutalnem editiranju.
Kar je jasno glede plošče “Till The Old World’s Blown Up And A New One Is Created”, je to, da gre za še en izvrsten izdelek iz serije jesenskih balzamov za dušo, ki jih dunajski eksperimentatorji neumorno servirajo. Werner Dafeldecker je za to ploščo prispeval kontrabas in “tape delay”, Martin Brandlmayr različna tolkala, Christian Fennesz pa kitaro in večino elektronskih zvokov. Na albumu se prepletajo sonična močvirja s pulzirajočimi zvoki, vloge inštrumentov pa so pogosto zabrisane. Bas in bobni si na primer z zvočnim in ritmičnim dopolnjevanjem pogosto menjata vloge, prav tako tudi drugi glasbeni elementi. Vse skupaj občasno ponikne pod gladino analogne tišine, ki za razliko od digitalne temnice ohranja nekaj prihuljenega dogajanja. Fenneszov jezik je tokrat bolj ozek, saj pušča prostor drugim zvokom. Stereo slika plošče je dinamična in lepo uravnotežena, detajlni zvoki inštrumentov pa namigujejo na drago snemalno opremo in spretno izkoriščanje prostorske akustike z ustreznimi mikrofonskimi tehnikami. Skratka, odlična “reklama” za prihajajoče in težko pričakovane plošče s strani Fennesza in Radian.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>