Ne preseneča, da bodo današnji svetovni dan človekovih pravic, ko obeležujemo 60. obletnico sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic, s posebno grenkobo obeležili na ulicah grških mest. Anarhistom, študentom in učiteljem ter grškim komunistom, ki že od sobote naprej protestirajo zaradi policijskega uboja 15 letnega Aleksandrosa Grigoropulosa, so se namreč s 24 urno splošno stavko zaradi težkih ekonomskih razmer in nekaterih vladnih ukrepov pridružili še sindikati. Toda gnev, srd in jeza več deset tisoč Grkov, ki so se domačim in tujim oblastnikom na ogled postavili na ulicah vseh večjih grških mest, vendarle odpira neko bistveno vsebinsko dilemo. Ta je, kako sploh zagotoviti spoštovanje človekovih pravic, če jih, tako kot tokrat v Grčiji, krši policija – državni represivni aparat, ki bi jih naj že po svoji osnovni definiciji varoval in spoštoval.
Grčija nenazadnje je polnopravna članica Evropske unije. Ta je na ravni ministrov za zunanje in splošne zadeve, častitljivi obletnici Splošne deklaracije o človekovih pravicah, uveljavljene na današnji dan pred 60 leti na Generalni skupščini Združenih narodov v Parizu, primerno, že v ponedeljek sprejela priložnostno izjavo polno puhlic in visokoletečih besed. Enake vsebinske praznosti in narejenih nasmeškov političnih, državnih ali pač zraven pripuščenih NGO uradnikov se lahko nadejamo tudi na vseh drugih komemorativnih dogodkih, ki v čast uveljavitve človekovih pravic danes potekajo po vsem svetu.
Skupno vsem tem komemoracijam, še posebej slovesno naj bi bilo danes v Parizu in na zasedanju na sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku, kjer bodo med drugim podelili tudi nagrado Združenih narodov na področju človekovih pravic, pa je, da iz njihove vsebinske puhlosti kot nesporno dejstvo izhaja, kako zelo so se predstavniki ljudstva oddaljili od tistih, ki bi jih naj predstavljali. Pa vendarle naj bi demokratična oblast predstavniških demokracij le temeljila prav na doslednem spoštovanju in uveljavljanju človekovih pravic, za kar pa naj bi skrbeli prav za to pooblaščeni represivni aparati držav. Torej policija.
Toda tako protesti v Grčiji kot denimo na današnji dan javno predstavljena opozorila domače Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pričajo, da človekove pravice v predstavniških demokracijah 21. stoletja sistematično krši prav državni aparat. Policija in druge varnostne strukture to počnejo s pretiranimi varnostnimi ukrepi, ki pod vprašaj postavljajo posameznikovo integriteto in svobodo. Izvršna oblast pa z administrativnim zniževanjem dejanske stopnje revščine in brezposelnosti v posameznih državah ter proračunskim injekcijam za podaljšanje življenjske dobe obstoječega kapitalističnega sistema.
Protesti, spopadi s policijo in druge oblike nasilnega demonstriranja, kot smo jim od sobote naprej lahko priča po ulicah grških mest, ter opozorila sindikatov in drugih nevladnih organizacij po vsem svetu na današnjo 60. obletnico uveljavitve splošne deklaracije človekovih pravic, tako potrjujejo predvsem, kako zelo relativen in pravzaprav izvodenel je sploh ta koncept. Pravzaprav gre pri konceptu človekovih pravic zgolj za ideološki instrument discipliniranja. Toda predvsem ljudstev in ne tudi državnih aparatov in oblasti. Tako je premier Kostas Karamanlis brez dlake na jeziku in očitnega stika z realnostjo na ulicah grških mest, sindikate pozval, da naj še pred tem policijskim ubojem in nasiljem napovedano generalno stavko odpovejo, do česar pa seveda ni prišlo. Zaradi protestov proti težkim ekonomskim razmeram in nekaterim tako imenovanim varčevalnim vladnim ukrepom so danes na mednarodnem letališču v Atenah odpovedani vsi leti, banke, šole in fakultete so zaprte, javni prevoz ohromljen, bolnišnice pa obratujejo zgolj za nujne primere.
Toda le malo je verjetno, da bodo tudi tako vroči in številčni protesti v Grčiji, dejansko spodnesli trenutno grško vlado. Kaj malo je verjetno tudi to, da bi se zaradi številk, s katerimi so danes postregli v Zvezi svobodnih sindikatov, kaj prida zamajala nova domača izvršna oblast in vlada Boruta Pahorja. Pa kaj potem, če je za Slovenijo še posebej značilna revščina, ki ostaja prikrita. Torej zunaj uradnih statistik. Med vsemi redno zaposlenimi v domovini, je namreč v lanskem letu 527 evrov neto plače prejemalo 22,5 odstotka zaposlenih. Hkrati pa je splošno znano, da uradne statistike ne zajemajo samozaposlenih in vseh drugih pogodbenih delavcev in delavk, čeprav njihovo število tudi v Sloveniji strmo narašča.
Prav in edino pošteno bi torej bilo, da bi se vlade in oblasti po vsem svetu ob 60. obletnici uveljavitve Splošne deklaracije človekovih pravic naposled soočile z dejstvom, kako zelo brez posluha so za vsakdanje stiske ljudi. Zato se bodo protesti zoper njih gotovo še nadaljevali. Tudi v Grčiji. Nenazadnje je tudi ob tokratnem dnevu človekovih pravic, tega ideološkega konstrukta discipline, temeljno demokratično vprašanje, ali imajo ljudstva še naprej pravico protestirati, če tako imenovani predstavniki ljudstva nimajo posluha za njihove stiske in potrebe. Oziroma povedano nekoliko drugače. Ali je pravica do protesta sploh še osnovna in temeljna človekova pravica. Po mnenju grškega premierja in grške policije pač ne.
Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z izginjajočo temeljno človekovo pravico do protesta v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>