Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Tiha ura je zanihala v ljubljanski Drami... (3502 bralcev)
Četrtek, 18. 12. 2008
RKHV vajenci



V najprestižnejšem slovenskem gledališču so pripravili premiero enega najprestižnejših slovenskih pisateljev, igro »Niha ura tiha« Draga Jančarja. Med smetano slovenskega kulturnega in takšnega ali drugačnega javnega življenja, torej med Pavčki in Zlobci, Čandri in Kosi ter seveda v krzno oblečenemi gospemi srednjih in več let, smo si dotično igro ogledali tudi v skromne kavbojke oblečeni sodelavci Radia Študent.
V najprestižnejšem slovenskem gledališču so pripravili premiero enega najprestižnejših slovenskih pisateljev, igro »Niha ura tiha« Draga Jančarja. Med smetano slovenskega kulturnega in takšnega ali drugačnega javnega življenja, torej med Pavčki in Zlobci, Čandri in Kosi ter seveda v krzno oblečenemi gospemi srednjih in več let, smo si dotično igro ogledali tudi v skromne kavbojke oblečeni sodelavci Radia Študent.

Skromno preidimo k lastnostim drame, ki prve padejo v oči. Sedem enodejank - vsaka od njih je bila deležna aplavza - se prek likov, ki so tako ali drugače povezani, spaja v celostno podobo. S postopkom fragmentiranja avtorju uspe prikazati nekaj por aktualnega slovenskega življenja. Tako smo priče miniaturam vojnih povzpetnikov, poslovnih špekulantov, podkupljivih novinarjev, tercialskih družin, osamljenih in pozornosti potrebnih žensk, arogantnih samozvanih umetnikov in seveda prikrajšanemu libidu odcvetelih igralk in invalidov.

Poleg učinkovitosti samega teksta predstavo okitijo še vsi drugi elementi, potrebni za vrhunsko uprizoritev - se pravi scenografija, zvok, igra in režija. Scena, ki v bistvu sestoji iz različno razporejenih stolov in miz, je v predahih med slikami v subtilni korespondenci z naslovom dopolnjena s svetlobno podobo urnega nihala, ki čez oder osvetljuje sence, ki so jih za seboj pustili igralci. Temu dodajmo še glasbo in zvok, ki vsa vrenja učinkovito poudarita, in podlaga za igranje je ustvarjena.

Vsebina igre naj bi v sedmih slikah prikazovala sedem grehov, kot se lahko naknadno poučimo. Mimo tega ali v skladu s tem ji uspe podati naslednje. Že kar malo predvidljivo in v sožitju z slovensko dramatično zgodovino, denimo s Cankarjevimi Hlapci ali Za narodov blagor, posmehljivo slika gospodarske mogotce in njihove prelestne ženske, ki kajpak morajo biti kakšne slikarke ali vsaj kritičarke. Dalje v istem posmehljivem duhu kaže patološke odnose med moškim in ženskom, praznino družinskega tercialstva, nizkotno zavidanje, ki se hoče upravičiti s pravno podporo, pa nedorečeno pohoto obrobnih ljudi in nedojebeno pametovanje samooklicanih umetnikov.

Med igralci, ki so svojo vlogo opravili, kot se v Drami od njih pričakuje - načeloma je vsak odigral dve vlogi - gre izpostaviti dva. Prvi je Gregor Bakovič, ki blesti v vlogi boga i batine tranzicije, naslanjajoč se na ritolizništvo vseh okrog njega ter božjo veljavo, ki jo ima njegova beseda. Druga njegova vloga, zagrenjen betežni starec, ki še vedno premore dovolj moči, da na glavah razbija vaze ter strelja v tilnik, je prav tako izvrstna.

Naslednja je Nataša Barbara Gačner. Z vlogo uvele igralke, alkoholičarke in kronične kadilke, ki jo posili invalid, je ustvarila lik, ki je v primerjavi s poskusi soigralcev izstopal, da človek pomisli, da se – bog ne daj – sploh ne trudi igrati. A že druga njena upodobitev, darkerska umetnica z najbolj seksi žametnim glasom v Ljubljani, to tezo bleščeče ovrže. Nataša Barbara, veselimo se tvojih naslednjih predstav!

Igra vse hibe slovenskega, ali če se znebimo tega olimpskega ali vsaj triglavskega naslova, občečloveškega socialnega življenja prodorno razglaja in smeši. Scene so prepričljive, odnosi med liki verjetni in nasploh dobi gledalec v vsej fragmentarnosti občutek, da se vse to dogaja hkrati, tu in zdaj. Režiser Eduard Miler ter seveda vsi drugi sodelavci so tako na oder postavili tekst, ki je vsekakor vreden ogleda, pa če si reven študent ali bogata vdova v lisičjem krznu. Bi pa za konec izpostavil še dve malenkosti.

Zdi se mi zelo hvalevredno, da je na odrih tega z veliko pisanega ljubljanskega narodnega gledališča iz ust igralcev moč slišati kar najbolj sočno bero kletvic, ki so vsakemu ne preveč preseravajočemu človeku del vsakdana. Ko Bakovič zavije svoj »boli me kurac«, ki ga vsak od nas vsaj tako mojstrsko obvlada, ko tako ali drugače zakolnejo praktično vsi igralci in se vesoljno občestvo, sestoječe iz smetane slovenske družbe, ob vsaki pizdi in vsakem kurcu sramežljivo zahihita, ne da bi bilo mimo kletvice še kaj smešnega, se človek vpraša, ali se morebiti ne igramo cesarjevih novih oblačil. To gre do te mere, da občestvu uhaja plehek smeh celo ob aktu posilstva.

Mimo občestva – igra je odlična, če verjamete Matjažu.


Komentarji
komentiraj >>