Petek, 19. 12. 2008
jizah
* V maniri ameriških raperskih klik in »crewjev« je v Zagrebu nastala mešanica hrvaškega južnega in severnega hiphopa, kjer sta se originalno zagrebški ekipi, zbrani okrog Magellana in Inkognita Popare iz zasedbe Doppler Efekt ter odličnega producenta AC3Pu (beri kot Tripiu), poleg drugih pridružila še splitska raperja Alejuandro Buendija alias Saša Antić iz famoznih T.B.F. ter Yuri iz zasedbe St!llness. Vpogled v delo crewja Sinesteta nas veže na začetno filozofijo RZE iz Wu-Tang Clanov, kjer so bili Wu-Tang Clan skupina in tudi nekakšen crew, znotraj katerega so njihovi člani snemali solo plošče. Zgodba Sinesteta je še veliko širša, saj v svojih vrstah poleg petih rimoklepačev – Inkognita Popare, Magellana, Alejuandra Buendije, Scriptorja ter Yurija – združuje prav vse ostale elemente pojmovanja hiphop kulture, od grafitov, breakdancea do didžejanja. Za nameček pa za njim v živi izvedbi stoji še čisto pravi inštrumentalni trio »Theron Tourret Trio« ter beatboxer Yula. Ravno zato so njihovi skupni koncerti prava poslastica, saj se na istem odru znajdejo beatboxer, b-boy, raperji, didžej in bend.
V primeru Sinesteta gre za povsem podzemno druščino, ki je kar 20 albumov in ep-jev izdala na svoji strani www.sinestet.com in jih ponudila za brezplačen »dolpoteg«. Vmes pa je z založbo Menart podpisala pogodbo za dve fizični izdaji cd-jev, in sicer za lani izdani prvenec Alejuandra Buendije »Pepermint« ter za letošnji skupinski Sinestet CD »Hologram Funk LP«. Osnovo raperske superskupine tvorijo bivši član in raper zagrebških Elementalov Inkognito Popara, najboljši hrvaški freestyler Magellano, kralj balkanskega stihoklepaštva, avtor vseh besedil splitskih TBF in njihov možgan - Alejuandro Buendija, šef zasedbe St!llness, Yuri, eden od najvidnejših hrvaških didžejev, Dj Chill, mladi talent Scriptor ter samosvoji producent AC3Po. Svoje ime je skupina poiskala v besedi sinestezija oziroma v ljudeh s to »boleznijo«, tako imenovanih sinestetih. Sinestezija je strokovni izraz, ki pomeni nekakšno soobčutje, hkratno doživljanje oziroma združevanje različnih čutnih zaznav. Sinestetiki lahko recimo obenem okušajo barve, vonjajo zvoke in podobno. Sinestezija predstavlja nekakšno nevrološko mešanje čutov, pojav pa je dokaj redek, saj se z njim lahko pohvali le vsak dvatisoči človek, poleg prirojenih sinestetov pa se pojav sinestezije lahko pojavi tudi pri uporabi halucinogenih drog, predvsem pri LSD-ju.
Ravno sinestezija pa je še najboljši opis za glasbo, ki jo okrog prepoznavnega zvoka producenta in avtorja glasbe AC3Pa, bazirajočega na vzorčenju stare, futuristične, predvsem inštrumentalne filmske godbe, bolj kot ne izbrane iz znanstvenofantastične estetike, ter na nekakšnem samosvojem, umazanem, atmosfersko zanimivo zgrajenem funku gradijo Sinesteti. AC3PO je produciral celotni album, njegova produkcija pa tvori najznačilnejši del glasbe Sinesteta. Naslanja se na filozofijo s konca starošolske ter z začetka tako imenovane zlate dobe hiphopa, kjer osnovni formi z izjemno trdimi, močnimi in udarnimi bobni sledijo futuristični efekti in ostali vložki, grajeni na samosvoj, za današnji hiphop precej nenavaden princip. Kratki efekti namreč skačejo skozi izjemno hladno, mastno funkovsko, a trdno in kar nekako odsotno osnovno sample in boben formo. Ta pa ostaja dovolj funky, prepričljiva, atmosfersko zanimiva in predvsem eksperimentalna, da na njo svoje bolj realne, vsakdanje, pa tudi povsem odsotne, stripovsko-fantastične tematike in ideje izlivajo vokalisti.
Tematsko bi album lahko razdelili na dva dela, tistega bolj realističnega, ki se hkrati ukvarja s tipičnimi raperskimi tematikami, od denarja, žensk, opojnih substanc, prvoosebnega hvalisanja, do protivladnih oziroma političnih tekstov, ter na drugega, bolj eksperimentalnega, rahlo humornega, a razmišljujočega znanstvenofantastičnega ali pa v skladu s filozofijo sinestetov, hologramskega. Kompozicije, uvrščene v to tipično rapersko tematsko skupino, trpijo predvsem za velikim idejnim razkorakom med Alejuandrom, Magellanom in Inkognitom ter mladim Scriptorjem, ki se venomer po tihem, a precej najstniško pritožuje nad vsem mogočim, njegovo jamrajoče jadikovanje pa na srečo ne najde eksekucije v kaki njegovi povsem solistični skladbi, čeprav kompozicija »Klinka«, v kateri se dolgovezno besediči o nekakšni moralnosti najstnic, že dodobra zadiši po solističnem komadu. Preostali besedilno precej tipični raperski komadi imajo svoje zanimive dele, s katerimi se dobro spopadejo s stereotipnimi raperskimi tematikami. Drugi del, tisti bolj nezemeljski, futuristični oziroma hologramski pa je del, zaradi katerega lahko Sinestet mirno ustoličimo kot prvo ime balkanskega podtalnega rapa zadnje petletke. Ideje švigajo ena preko druge, njihov »insiderski«, kar malce psihološki vpogled v »mentalno projekcijo posameznika«, premikajočega se znotraj časovne in krajevne sfere sodobnega človeštva pa se spretno izmika floskulam sodobnega, izumetničenega rapa. Plava znotraj idejnega polja fascinantno natančnega vpogleda v človeško stanje uma, njegove umazanije in njegove, sicer bolj redke, pozitivne izlive. Znotraj teh izlivov sinestezije, drugačnega videnja pa se zrcalijo vse najboljše lastnosti glavnih treh vokalistov zasedbe.
Magellano nas tako pelje skozi filozofijo hrvaškega velemesta, povezanega z nekakšno svobodomiselno, stripovsko sposobnostjo observacije, in niha med popolnoma direktnimi večsložnimi rimami ter tistimi rahlo prikritimi, a zato toliko bolj efektivnimi. Inkognito Popara nas s svojim šepetajočim, globokim vokalom vodi s svojimi odličnimi besednimi igrami in komparacijami z lastnostmi vsem znanih osebnosti. Z zanimivo bahaškim, a pronicljivim, mestoma odsotnim vokabularjem nenehno opozarja, zakaj slovi kot popolna specifika znotraj utečenega delujočega mehanizma, kar počne se iz časov, ko se je držal bolj zavednih raperskih tematik v zasedbi Elemental. Toda pri Sinestetih veliko bolj gradi na ideji in konceptu. Mimo vsega videnega in slišanega pa nas ponovno odpelje alfa in omega hrvaškega in balkanskega rapa, Alejuandro Buendija. Njegova percepcija vsakdanjega okolja, observacija dela političnih inštitucij in jasno začrtana pot med kruto realnostjo, ki jo opisuje skozi oči humorja, sarkazma in ironije, se plemeniti skozi kritiko načina dela inštitucije politične in siceršnje nadmoči. Alexova lirikalno razmišljujoča, informativno edukativna verbalizacija povsem opisljih dogodkov pa erupcijo doživi v dodani Sinestovsko-Buendijovi klasiki »Zidjan«, kjer s svojo sanjsko humorno noto popolnoma razoroži poslušalca. Vso dalmatinsko »bagro« pa podvrže napadu humorja in to v kompoziciji, kjer pravzprav postavlja zrcalo njim samim in hrvaški realnosti vsakdana. Od Alexove briljantnosti pa lahko omenim še zanimive, predvsem refrenske točke raperja Yurija, ki s svojim napol pevskim in napol rapajočim pristopom dodaja pestrost in zanimivost celotne produkcijske slike, njegovi maloštevilni rapi pa sodijo v kategorijo drugačno, a zanimivo.
Hologram Funk je album velikih pričakovanj, ki pa jih v popolnosti ni izpolnil, morda predvsem zaradi nekaterih poskusov malce bolj komercialnega, sodobnega hiphoperskega zvoka producenta Tripia ter zaradi jokajočih besedil Scriptorja. A vseeno nas pelje skozi zvok petih, dokaj različnih raperjev, kjer vsak iz svoje perspektive predstavi svojo plat medalje, kar albumu prinaša prepotrebno dinamiko. »Hologram Funk LP« v sebi nosi mnoge karakteristike progresivnosti, a hkrati dokazuje, da raperje poseka tudi na njihovih tradicionalnih, stereotipnih besedilnih poljih in v psihološkem pogledu v slehernika današnje družbe. Zameriti mu gre le dve, tri kompozicije, rahlo odmaknjene od produkcijske lastne estetike, in dejstvo, da kot bonus na albumu ni še druge legendarne klasike kolektiva, Inkognitovega »Prokulina«.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>