Mednarodni dan migrantov ali cenene delovne sile?
Generalna skupščina Združenih narodov je 18. decembra 1990 sprejela Mednarodno konvencijo o zaščiti pravic migrantov na delu in članov njihovih družin, desetletje pozneje, torej šele leta 2000, pa je jutrišnji dan razglasila za Mednarodni dan migrantov. Toda migracije oziroma preseljevanje ljudi, so vendarle potekale že desetletja in stoletja pred uveljavitvijo te konvencije. Kar pa vendarle kaže, da so se razmere po dokončnem propadu in razkroju vzhodnega bloka ter domače utopije samoupravnega socializma in globalni prevladi neo-liberalnega kapitalizma tako zelo bistveno spremenile, da v novem tisočletju vsakega 18. decembra na mednarodni ravni govorimo o ključnih težavah, s katerimi se v soočajo tako migranti kot tudi vsi tisti, ki bi to še radi postali.
Najbolj zaželen cilj priseljevanja sicer še naprej ostajata predvsem stara Evropa in Združenih držav Amerike. Nove, še vedno pač drugorazredne članice, med katere prosto po posebnem svetovalcu za zunanjepolitične zadeve premierja Boruta Pahorja sodi tudi Slovenija, se s kakšnim posebne omembe vrednim navalom priseljencev zaenkrat še ne soočajo. Tudi večina ilegalnih migrantov, ki je za nedoločen čas obtičala v nekdanjem centru za odstranjevanje tujcev v Velikem otoku pri Postojni, si je domovino želela predvsem čim hitreje in kar se da neopaženo prečkati ter se trajno naseliti onstran njenih severnih ali zahodnih meja.
Toda Mednarodni dan migrantov je v prvi vrsti namenjen legalnim migracijam. Ilegalnim priseljencem so namenjene konvencije o zaščiti beguncev in prosilcev za azil. Uveljavitev Mednarodne konvencije o zaščiti pravic migrantov na delu in članov njihovih družin pa je bila potrebna predvsem zaradi bistvene spremembe legalnega okvirja oziroma samih pogojev priseljevanja. Najprej je to razvidno že iz naslova same konvencije. Ta se pač nanaša predvsem na zaščito pravic migrantov na delu, torej predvsem delovne sile.
Da migracije razume predvsem kot vir delovne sile za naglo starajoče se in nad razmnoževanjem vse bolj ravnodušne zahodnoevropske družbe, med katere glede na statistike sodi tudi domovina, je med drugimi tudi s tokratnim sporočilom za globalno javnost potrdila Mednarodna organizacija za migracije. Ključno opozorilo, ki ga to vsebuje je, da bi morale države znati prepoznati pozitivni doprinos migrantov na gospodarsko rast in na oživljanje gospodarstva ter da bi se morale v času gospodarske recesije upreti skušnjavi zapiranja vrat imigraciji. Večina migrantov da namreč še naprej opravlja predvsem dela, ki jih prebivalci v industrijsko razvitih državah ali niso zmožni ali celo niso voljni opravljati. Posledice gospodarske recesije se naj torej rešujejo predvsem na plečih dela voljnih in zmožnih priseljencev.
Nobena velika novost ni, da za vsako delo pač nočejo več poprijeti tudi prebivalci na tej, po vremenu in še čem še naprej kar se da čemerni strani Alp. Za dokaz tega se je potrebno zgolj sprehoditi po kakem od gradbišč gosto posejanih po vsej državi. Le majhen je tudi delež denimo slovensko avtohtonih sezonskih obiralcev sadja ali zelenjave. Kaj to pomeni v vsakdanji praksi, pa so na primeru domovine pred dnevom migrantov opozorili iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Največja sindikalna zveza v državi tako opozarja, da tudi v domovini ne manjka dokazov, da delodajalci priseljenim delavcem iz tujine, seveda zlasti tistim iz tretjih držav, torej v naši neposredni okolici predvsem Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije, pogosto kršijo delavske pravice. Priseljeni delavci tako med drugim ne prejmejo pisnega obračuna plače. Pogosto so brez plačanih prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje. Tudi če imajo osebna delovna dovoljenja za nedoločen čas, jih delodajalci zaposlijo zgolj za določen čas. Največ kršitev pa beležijo v dejavnostih kot so gozdarstvo, kopenski promet, proizvodnja kovin in gradbeništvo, v zadnjem času pa tudi v gostinstvu.
Kakšna je sedanjost priseljenih delavcev na neprostovoljnem začasnem delu v domovini lahko sicer na Radiu Študent vsako drugo nedeljo izveste v oddaji Viza za budučnost. Kot eden najbolj brezpravnih delov domače družbe se organizirajo v gibanju Nevidni delavci sveta, ki deluje v okviru Socialnega centra v Rogu. Demografska realnost, s katero pa se tako težko soočata tako domača država kot domnevno avtohtona skupnost, ki si jo lasti, pa seveda je, da se število prebivalcev povečuje zgolj in edino na račun priseljevanja. Tako so denimo prav danes iz Mestne občine Celje sporočili, da se je od lanskega novembra do letošnjega oktobra število prebivalcev v občini tako povečalo, da presega 50.000 ljudi. Toda tudi ta porast je posledica predvsem priseljevanja, tako iz drugih krajev Slovenije kot iz tujine.
8 let po razglasitvi jutrišnjega dne za Mednarodni dan migrantov je predvsem zaradi obče prisotne svetovne gospodarske krize še toliko bolj jasno, v kakšnih okvirih so pravzaprav dandanes migracije še sprejemljive in zaželene. Migranti so predvsem neusahljivi izvor cenene in brezpravne delovne sile za starajoče se industrijsko najbolj razvite družbe. Če naj namreč te to tudi ostanejo, so delavce enostavno primorane uvažati. In ker dela ponekod tudi v naši bližnji balkanski okolici kronično primanjkuje, so mnogi priseljenci za vsaj nek mesečni dohodek pripravljeni zastaviti tudi svoje delavske pravice. Potreba po delu pa je vendarle zgolj ena od vidikov, zaradi katere se nekdo odloči za selitev. Toda ker niti mednarodna konvencija niti mednarodni dan socialnim, ustvarjalnim ali katerimkoli drugim vzgibom za migracije pravzaprav sploh nista namenjeni, bodo jutri po vsem svetu obeleževali zgolj Mednarodni dan cenene delovne sile.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z migracijami kot zgolj virom cenene delovne sile v zobeh poskrbel Tomaž Z.