Mednarodni dokumenti vsebujejo vrsto določb, ki nalagajo državam podpisnicam dolžnost pozitivnega ravnanja na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, zlasti še na področju politike, gospodarstva, kulture in socialne varnosti. In to v smislu zagotavljanja možnosti za dejansko enakost žensk in moških ter njihovo uravnoteženo zastopanost na posameznih področjih družbenega življenja. To pozitivno ravnanje pa pomeni obveznost države pogodbenice, da sprejema ustrezne zakonodajne, politične in druge primerne ukrepe, vključno s sankcijami – če je to potrebno – s katerimi se ženskam in moškim zagotovi neposredno uresničevanje pravice enakosti spolov.Osrednji in najbolj splošen dokument o pravicah žensk je Konvencija OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Ta datira v leto 1979 in je za RS, ki je pogodbenica te konvencije, zavezujoča. Slovenije se je namreč s podpisom zavezala, da bo načelo enakosti moških in žensk vključila v svojo zakonodajo, zagotovila uresničevanja tega načela v praksi ter da bo z zakonodajnimi in drugimi ukrepi prepovedala vse oblike diskriminacije žensk. Konvencija pa se ne omejuje zgolj na prepoved diskriminacije, ampak vladam priporoča, da s pozitivnimi ukrepi izboljšajo položaj žensk in spremenijo socialne in družbene vzorce, ki ohranjajo diskriminacijo. Poleg omenjene konvencije pa določbe o zagotavljanju enakih možnosti moških in žensk opredeljujejo tudi drugi v Sloveniji veljavni dokumenti s področja človekovih pravic žensk. To so Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Agenda 21, Dunajska deklaracija, pekinška deklaracija in Izhodišča za ukrepanje (vse OZN); Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropska socialna listina (Svet Evrope), Amsterdamska pogodba, program okvirne strategije skupnosti za enakost spolov (EU).
Avtorica: Branka Fišer
Komentarji
komentiraj >>