Ariane Grundies
Ariane Grundies lahko opišemo kot samosvojo in obetajočo mlado nemško pisateljico. Rodila se je 24. decembra 1979 v vzhodnonemškem pristaniškem mestu Stralsund in študirala na Nemškem literarnem inštitutu v Leipzigu, ki na splošno velja za kovnico mladih talentov nemške književnosti. Kot samozavestni literarni ustvarjalki se ji upira kakršno koli predalčkanje v »leipziško šolo« ali med pisateljice, ki so jim »prilepili« literarno oznako »Fräuleinwunder«. Je prejemnica večih nagrad in štipendij za umetnike. Danes živi, kot večina mladih nemških umetnikov, velemestno življenje v Berlinu, čeprav pogreša morje in ladje svojega domačega kraja.

Leta 2002, istega leta, ko je končala študij, je bila nagrajena na prireditvi Open Mike v Berlinu, ki se je uveljavila kot priznano tekmovanje nemško govorečih mladih literarnih talentov. Dve leti kasneje je pri petindvajsetih izdala zbirko kratkih zgodb z naslovom Schön sind immer die andern (Lepi so vedno drugi), iz katere bomo slišali tudi današnjo izbrano zgodbo.

Prvi roman Ariane Grundies Am Ende ich (Na koncu jaz) je izšel leta 2006. Leto kasneje je sledil še neke vrste priročnik z naslovom »Anderes Ufer, andere Sitten - Eine Gebrauchsanleitung« (nicht nur für Heteros) ali v slovenskem prevodu »Drugi breg, druge navade - navodila za uporabo« (ne le za heteroseksualne), v katerem poskušata skupaj z bratom Björnom odpraviti predsodke in klišeje svoje homoseksualne usmerjenosti.

V življenjepisu na pisateljičini osebni spletni strani je zapisano: »Med odraščanjem je vedno znova trpela za slabo voljo in lenobo, a ji je Carson McCullers ponudila tisto, kar drugim mladostnikom ponudi Zavod za zaposlovanje: vizijo o poklicu.« Arianina vzornica Carson McCullers je bila ekscentrična in izredno rahločutna ameriška pisateljica, najbolj znana po svojem prvencu The Heart Is a Lonely Hunter (Srce je samotni lovec) iz leta 1940. V kratkih zgodbah Grundiesove lahko povsod opazimo sorodno melanholično, a nikoli patetično noto, ki je tako značilna za njene osamljene, občutljive in tudi otroško preproste junake.

Za prvenec Ariane Grundies Lepi so vedno drugi je značilen hladen pragmatizem. V kratkih zgodbah je avtorica bolj zunanja opazovalka svojih likov, ki jih opisuje brez zadržkov ali olepšav. V kratkih in enostavnih stavkih je podano stanje takšno, kakršno pač je. Vsebina pa se vedno vrti okoli takšne ali drugačne ljubezni, izrisane v vseh njenih odtenkih. Ob branju kmalu postane jasno, da je avtorica želela z izbiro glavnih junakov plakativno zaobjeti življenjsko občutje mlajše generacije. Ta naj bi bila zaradi svoje ranjenosti nezmožna ljubiti in imeti normalna razmerja. Z vsako njihovo besedo lahko začutimo hrepenenje po pozornosti in samotnost vsakega posameznika. Značilna surrealistična inscenacija destruktivnega, žalostnega in po ljubezni hlepečega sveta pa je še najbolj značilna za kratko zgodbo z naslovom Kopalnica, ki ji bomo prisluhnili v nocojšnji oddaji.

Spletna stran avtorice: http://www.arianegrundies.de/