V okviru dvanajstega letnika Delavsko-punkerske univerze na temo neumnost, je v četrtek, 18. 12., predaval Samo Tomšič, mladi raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU.

V predavanju z naslovom »Psihoanaliza med neumnostjo in izsiljenjem« je k problemu neumnosti pristopil skozi pozno Lacanovo poučevanje. Neumnost je razplastil na njene različne oblike glede na različne registre, v katerih se pojavlja, ter pokazal, kako so ti modusi zavozljani med sabo.
Neumnost ni najprej neumnost človeka, temveč označevalca. Ta zaradi svoje ukrivljenosti kot slab pribor po nujnosti ne more vzpostaviti razmerja z označencem. Namesto referencialnosti proizvede uživanje v blebetanju. Njegova nemožnost se ponovi na ravni samega uživanja: užitek meri na drugega, a ga zgreši in ostane v svojem avtizmu. Neumnost je predavatelj torej definiral kot nemožnost označevalnega in absolutno negacijo spolnega razmerja.

Na ravni mišljenja se okoli te nemožnosti vrti neumnost na ravni mišljenja, ki jo Lacan poimenuje »slaboumnost miselnih sistemov«. Če je označevalec preko svoje lastne nemožnosti še vezan na realno, pa mišljenje na drugi strani nemožnost razmerja prekrije s produkcijo smisla. Na mestu, kjer po Lacanu »ni spolnega razmerja«, mišljenje proizvaja hipoteze kot metafore spolnega razmerja.

Pozno Lacanovo poučevanje se skuša od mišljenja o realnem, ki realno prekriva z smislom, odriniti v smer mišljenja realnega, ki imaginarne metafore nadomesti s topologijo in črkovnostjo. Realno ni nekaj mističnega, ampak se mišljenju vseskozi vsiljuje, a ga to zaradi svoje slaboumnosti zgreši, zato je potrebno izsiliti mišljenje, da bi prekinili produkcijo smisla. Predavatelj je tako v zaključku predlagal obrat od filozofskega mišljenja mišljenja k antifilozofskemu izsiljenju izsiljenja. V mišljenju moramo v poplavi smisla izsiliti prostor za izsiljenje, ki ga izvaja realno.

Delavsko-punkerska univerza bo naprej poneumljala v četrtek, 15. janurja, ko bo ob 18ih v klubu Gromka predaval Tadej Troha.

Poročilo je pripravil Rok Benčin.