*
V današnji oddaji Razširjamo obzorja, predstavljamo nenavadno kariero mehiško ameriškega glasbenika Sixta Rodrigueza in njegov debitantski album Cold Fact iz poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Mehiškim priseljencem rojeni Sixto Diaz Rodriguez je od leta 1942 odraščal v Detroitu, mestu Motowna. Tam je leta 1969 za založbo Sussex v treh tednih posnel album Cold Fact, dve leti za tem pa še album Coming from Reality. Albuma nista pritegnila večje pozornosti poslušalcev in kritikov. Menda naj bi bila za to kriva slaba distribucija, saj so se pri založbi raje bolj potrudili za takrat obetajočega Billa Whitersa. Na to se sklicujejo predvsem takrat, ko govorijo o vzrokih Rodriguezovega neuspeha v ZDA.
Rodriguez se je tako po dveh neodmevnih albumih, nekaj koncertih v beznicah, na motorističnih zborovanjih in drugih ne pretirano stimulativnih koncertnih lokacijah, umaknil iz glasbenega sveta in ni nikoli več posnel nobenega albuma. Zaživel je popolnoma normalno življenje. Delal je v tovarni, na bencinski postaji, kot učitelj v šoli, nato pa je v poznih tridesetih diplomiral iz psihologije ter se začel politično udejstvovati, vendar tudi dokaj neuspešno. Medtem je v domačem mestu, Detroitu, vzgajal svoji dve hčerki in skrbel za družino. Zgodba o glasbeniku Rodriguezu je bila končana in bi taka bržkone tudi ostala, če se ne bi na drugem koncu sveta zanj začelo novo življenje.
Prvenec Cold Fact je nekaj let po izidu namreč postal hit v Avstraliji, Zimbabveju, na Novi Zelandiji, in v Južnoafriški republiki. Sixto je po nepričakovanem pozitivnem odzivu v deželi tam spodaj, imel še dve krajši turneji po Avstraliji leta 79' in 81'. Nato se je za njim izgubila vsaka sled. Tako seveda ni mogel vedeti kaj se z njegovim albumom dogaja v Južnoafriški Republiki. In najverjetneje bi tako ostalo do danes, saj se, kot pravi sam, internetu ni upal niti približati. Prav internet pa je odigral ključno vlogo pri iskanju izgubljenega Rodrigueza. Njegova hči je sredi devetdesetih v internetni brskalnik vtipkala ime in priimek svojega očeta in bila nemalo presenečena, ko je odkrila fanovsko stran www.sugarman.org, posvečeno Rodriguezu. Avtor strani je bil južnoafriški oboževalec, ki mu je želel s pomočjo interneta priti na sled. V JAR so namreč krožile različne zgodbe, od tega, da je mrtev, slep, zadrogiran, nor in da je ubil svoje dekle do tega, da živi v Južnoafriški Republiki in obdeluje majhno njivo.
Tam je njegov album namreč kmalu po izidu pridobil kultni status. Dosegel je platinasto naklado in tudi po izidu na zgoščenki v zgodnjih devetdesetih letih ostal eden bolje prodajanih albumov. A niti oboževalci niti na založbi Sussex kjer so, zanimivo, za afriško tržišče lp s sicer belim ozadjem, izdali v črni različici, niso o Rodriguezu vedeli ničesar.
Nad Južnoafriško Republiko je v času izida albuma Cold Fact ležala senca apartheida, ki je Rodriguezovim družbeno angažiranim besedilom nudila dobre pogoje za obstoj, saj so se ljudje v tistih sramotnih časih našli v njegovih sladko kislih besedilih. Rodriguez je južnoafriške poslušalce nagovarjal podobno kot Dylan ameriške. Kot bi imel dve identiteti; eno malega človeka iz nižjega srednjega sloja v ZDA in superzvezdnika v Južnoafriški Republiki. Leta 1998, skoraj 30 let po izdaji Cold Fact, je imel turnejo po JAR in Namibiji kjer je polnil dvorane in stadione za 20.000 do 30.000 ljudi. O turneji je izšel tudi dokumentarec Dead Men Don't Tour: Rodriguez in South Africa 1998. Letos septembra je ameriška založba Light in the Attic reizdala album Cold Fact, ki na letošnjih lestvicah reizdaj 2008 že zaseda visoka mesta in velja za enega biserov letošnjega leta. Rodriguez se sedaj sooča s slavo, ki ga je našla veliko pozneje, kot je pričakoval.
Posvetimo se torej albumu Cold Fact. Zanj sta poleg Sixta Rodrigueza zaslužna tudi Dennis Coffey in Mike Theodore z električno kitaro in klaviaturami. V dvanajstih skladbah nam Sixto na iskreno dylanovski način in z na trenutke komplicirano metaforiko pripoveduje zgodbe o drogah, izgubljenih ljubeznih, ženskah in življenju v ameriškem mestu.
Otvoritveni komad Sugarman, ki je sicer največji hit albuma je pravzaprav popolna drogeraška himna z zasvojljivo melodijo. V amaterskem filmu, Searching for Jesus, ki je posvečen prav iskanju Rodrigueza, lahko Sugarmena slišite tudi med prostranstvi južnoafriških gričev, se pravi tam, kjer so ta komad ljudje na svojih lp-jih zdrajsali do konca. Pred dobrim desetletjem ga je na svoj album uvrstil David Holmes. Tudi zato ste Sugarmana na valovih Radia Študent slišali že nemalokrat. Težko bi rekli, da je Holmesova plošča naredila prebojno potezo k Rodriguezovi večji prepoznavnosti, vsekakor pa je pripomogla k temu, da smo mu prišli na sled. Sugarmana so predelali ali posamplali mnogi, od Kena Bootha do Nasa. Nedavno je bila zloraba tega komada slišana tudi v precej naporni avstralski heroinski jokici, filmu Candy.
V Južnoafriški Republiki so se zaradi prepovedi radijski DJi nekaj časa izogibali predvajanju Rodriguezovih skladb, saj je neposrednost njegovih besedil motila može oblasti. Sporen je bil npr. komad I Wonder, kjer si sicer zastavlja vsakodnevna vprašanja: ''I wonder how many times you had sex, and I wonder if you know who'll be next?'' V tem komadu bas prispeva član Motown zasedbe Funk Brother, Bob Babbitt.
V Sixtovih besedilih naletimo na zmes pridigarskega tona, biblijskih resnic in resnic drugih vrst
Komentarji
komentiraj >>